Artičoka (Cynara scolymus) je mogočna sredozemska rastlina iz družine košaric, ki jo cenimo tako kot delikateso kot tudi v zeliščarskem izročilu, predvsem v povezavi s prebavo, jetri in žolčem.
Opis
Artičoka sodi med košarice (Asteraceae). Je trajna osatasta rastlina z mogočnim, do dva metra visokim steblom, ki je poraščeno z bodičastimi listi. Na vrhu se razvijejo kroglasti, bodičasti cvetni koši, ki jih obiramo pred cvetenjem.
Rastlina cveti modrovijoličasto poleti in jeseni. Artičoka je poleg uporabe v zeliščarske namene tudi rastlina, ki jo v Sredozemlju cenijo kot delikateso.
Foto: Herbessa
Rastišče in zgodovina
Ime artičoke izhaja iz mavrske besede »al-churchufa«, ki pomeni »užitna rastlina«. To ime ji lepo pristaja, saj jo ljudje uporabljajo in cenijo že od nekdaj.
Ta sredozemska rastlina je bila zelo priljubljena že pri starih Egipčanih, Grkih in Rimljanih. Sodobne raziskave jo pogosto preučujejo predvsem v povezavi z jetri, žolčem in prebavo. Artičoka pa ni uporabna samo v zeliščarstvu, temveč tudi v kulinariki, kjer jo pripravljamo na različne načine.
Artičoka uspeva na dobro odcednih tleh. Potrebuje s hranili bogata tla, dovolj vlage v rastni dobi in polno sonce. V polsenci in senci ne uspeva. Bolj ji ustrezajo pred vetrom zaščitene lege, čeprav tudi veter dobro prenaša. Prenaša tudi izpostavljenost soli.
Ne prenaša nizkih zimskih temperatur, zato jo pri nas na prostem gojimo predvsem na Obali in tam, kjer zimske temperature ne padejo pod ledišče za daljši čas. Drugje jo preko zime prenesemo v hladen zimski vrt ali rastlinjak.
Prva poročila o uporabi
Artičoka je stara koristna rastlina iz Sredozemlja, kjer jo vzgajajo še danes. Potrjeno je, da so jo Egipčani uporabljali že 500 let pr. n. št. V krščanskem Rimu so vrtno artičoko prištevali med dražje zelenjavne specialitete.
Šele v 15. stoletju je artičoka prispela v Francijo in Anglijo, kjer jo je uživalo predvsem plemstvo. Posebno vrednost so večji del pripisovali korenini in listom, ki so jih že v 16. in 17. stoletju omenjali v povezavi z jetri in ledvicami.
Uporabni deli in sestavine
Za zeliščarsko uporabo so primerni sveži ali posušeni pritlični listi in njihovi pripravki. Listi artičoke vsebujejo veliko organskih in fenolnih kislin, zlasti grenki aromatični cinarin.
Poleg cinarina vsebujejo tudi seskviterpenske laktone, flavonoide, kalijeve soli, provitamin A in številne encime. Zaradi grenkih sestavin artičoko v zeliščarskem izročilu povezujemo predvsem s prebavo, jetri in žolčem.
Artičokini pripravki se tradicionalno uporabljajo kot podpora delovanju jeter, žolča in prebavil. Tako kot druge grenke vrste zelenjave je artičoka poznana po tem, da jo povezujejo s spodbujanjem izločanja žolča.
Raziskave so preučevale tudi vpliv izvlečkov listov artičoke na presnovo maščob in vrednosti holesterola v krvi. V literaturi se artičoka omenja tudi v povezavi z ledvicami, odvajanjem vode in sladkorno presnovo, vendar takšne uporabe zahtevajo previdnost in po potrebi posvet s strokovnjakom.
Razvrstitev in uporabnost
Po pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je artičoka uvrščena v kategorijo H.
ESCOP priporoča notranjo uporabo pri prebavnih težavah, liste artičoke pa omenja pri motnjah jeter in žolčevodov ter pri dieti za zmanjšanje vsebnosti maščob v krvi.
Izvlečki iz listov artičoke so bili raziskovani tudi zaradi zaščite celic pred poškodbami zaradi prostih radikalov, vpliva na tvorbo holesterola in spodbujanja pretoka žolča.
Kontraindikacije
Pripravkov listov artičoke ne smete uživati med nosečnostjo ali dojenjem, ker ustreznih znanstvenih izsledkov še ni.
V primeru zapore žolčevodov pripravkov listov artičoke ne smete uporabljati. Pri žolčnih kamnih se je pred uporabo potrebno posvetovati z zdravnikom.
Pripravkov ne smete uporabljati tudi v primeru znane alergije na rastline iz družine košaric.
Viri
Gruenwald, Joerg. Zelena lekarna / Joerg Gruenwald, Christof Janicke; prevedla Irena Madric, Andrej Rosina. 2. ponatis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.
Naravna zdravila; prevedla Marjana Samide. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Möhring, Wolfgang. Zdravilna moč čajev / Wolfgang Möhring; prevod Ernest Jeler, Boris Turk. Ljubljana: Prešernova družba, 2003.
Bodi eko. Prvi slovenski eko portal. https://www.bodieko.si/
Zdrav planet. Blog o zdravem, dobrem, lepem. http://zdravplanet.blogspot.si/
