Blog - vse o zeliščih, zeliščnih izdelkih, aktualnih temah...

Dišeča balzaminka (Tanacetum balsamita) spada med manj poznana zelišča, čeprav ima bogato zgodovinsko vrednost. Dišeča balzaminka, marsikje znana kot dišeči vratič, balzamita, ženska meta, marijine pleničke, itd., je rastlina, ki zraste celo do metra in pol v višino, z velikimi podolgovatimi listi, kateri po vonju spominjajo na meto s pridihom grenkaste note. Foto: lastna   Od kod izvira ime vratič? Iz grške besede athanatos, kar pomeni nesmrten. Namreč v starem Egiptu je bil vratič ena izmed sestavin olj in mazil za balzamiranje mrličev. Kot zanimivost, je v 1100 let starem načrtu samostana v švicarskem St. Galennu zarisan velik prostor namenjen prav tej rastlini. Ta načrt je kasneje uporabil za zasaditev svojih vrtov Karel Veliki. Med vojno in v času kuge so vratič  množično uporabljali kot, . . .

Vodna kreša (lat. Nasturtium officinale) je trajnica, ki raste v vodi ali mokrih tleh. Rastlina razvije dolge poganjke, s katerimi se širi po vodni površini. Ko zacveti ima drobne bele cvetove, ki so v grozdastih socvetjih. Uspeva v vodi ali posodah napolnjenih z vodo. Uspeva na glinenih ali ilovnatih zamočvirjenih tleh. Ne mara hitro deroče vode. Raste skoraj po celotni Evropi. Foto: Herbessa Vodna kreša - zgodovina uporabe Vodna kreša je poznana že iz antičnih časov. Spada med ene izmed najstarejših rastlin. Številna starodavna ljudstva so jo uporabljala v prehrani in za zdravljenje različnih zdravstvenih tegob. Med starodavnimi Grki, Egipčani in Rimljani je bila znana kot močno sredstvo za obnavljanje energije. Hipokrat je vodno krešo cenil in jo priporočal  za zdravljenje pljučnega katarja, zobobola, vnetja, . . .

V teh norih časih, ko se srečujemo z raznimi respiratornimi obolenji, koronavirusi, gripo in še zaradi kurilne sezone onesnaženim zrakom, je zelo pomembno, da okrepimo svoja dihala. Dihala so ključni organ, ki našemu telesu dovajajo kisik in žal tudi vstopna točka za vse škodljive organizme, toksine, viruse in osnaževalce. Zato je še tako pomembno, da jih znamo pred njimi zaščititi. Na srečo nas je narava obdarila z  kar nekaj zelišči, ki našemu dihalnemu sistemu zagotavljajo ustrezna hranila in zaščito pri premagovanju vseh negativnih učinkov z okolja. Foto: bigstock (zakupljena licenca Herbessa) Učinki zelišč, ki spodbujajo zdravo delovanje pljuč se kažejo predvsem v tem, da pomirjajo razdraženo nosno sluznico in dihalne poti, lajšajo izkašljevanje, umirjajo kašelj, so bogat vir antioksidantov, se bojujejo proti škodljivim organizmom, mehčajo, . . .

Ali si že slišal/a za eritrtol? Če je tvoj odgovor NE, potem je čas da te z njim seznanim . Eritritol je sladkorni alkohol, katerega je bil odobren za uporabo kot aditiv v živilih v večini držav. Njegov izumitelj je škotski kemik John Stenhouse, kateri ga je odkril leta 1848. Eritritol se nahaja v nekaj vrstah sadja in v fermentiranih živilih. Industrijsko se pridobiva iz glukoze prek fermentacije s kvasovko Moniliella pollinis. Ne vpliva na krvni sladkor in ne povzroča zobne gnilobe. Delno se absorbira v telesu, preostanek pa se izloča z blatom in urinom. Po zahtevah FDA (Ameriška uprava za hrano in zdravila) ima kalorično vrednost 0,2 kcal na 1g, kar je 95% manj kot sladkor in drugi ogljikovi hidrati. Označevanje se razlikuje od, . . .

Ameriški slamnik sodi med košarice (družina Asteraceae) in je trajna zel, katera lahko zraste v višino 60-180 cm. Listi so celorobi, lahko so nasprotni ali premenjalni in merijo do 7-20 cm. Korenika ima številne stranske korenine. Okrasni cvetovi zbujajo pozornost s svojimi rdečo-vijoličnimi venčnimi listi. Pojavljajo se tudi druge sorte. Slamnik cveti skozi vse poletje.Korenike izkopavamo spomladi in jeseni. Pogosto je zasajen v vrtovih in parkih kot okrasna rastlina, uporablja pa se tudi v zdravstvu, saj ima ugodne učinke na imunski sistem. Foto: Herbessa Ameriški slamnik - rastišče in zgodovina Ameriški slamnik raste na planjavah Severne Amerike, kjer je bil ena najpomembnejših zdravilnih rastlin severnoameriških prerijskih Indijancev, zlasti pri plemenih Cheyenne, Dakota (= Suji, Oglala), Kiowa, Crow, Omaha, Pawnee, Ponca, Teton, Delaware in Komanči.Uporabljali so sok ali kašo zdrobljene, . . .

Ko zaslišite ime navadna robinija vam le-to najverjetneje ne pove ničesar, razen, da gre več kot očitno za neko rastlino. Kaj pa če omenimo ime akacija? Beseda akacija izhaja iz grške besede ἀκίς: akís, kar pomeni trn. Ime rodu je v 1. stoletju prvi uporabil grški zdravnik Dioskurid v delu o zdravilnih učinkovinah Materia medica.   Foto: Herbessa Botanika Akacija, tudi trnovo drevo (znanstveno ime Acacia), je rod mimozovk, del družine metuljnic, ki uspeva predvsem na tropskih in subtropskih predelih Avstralije. V širšem pomenu je razširjen tudi v toplejših predelih Afrike, Evrope, južnih delih Azije in Ameriške celine. Rod akacij je v preteklosti zajemal okoli 1.300 vrst, med katerimi je okoli 960 vrst domačih v Avstraliji. Novejša klasifikacija je vrste razdelila v pet rodov. V, . . .

Ste vedeli, da Angleži  kozji bradi pravijo tudi Jack go to bad at noon (Jack gre spat opoldne). Zakaj? Ker se cvetovi odprejo ob jutranjem soncu in zaprejo sredi dneva. Foto: Herbessa Botanika je zelo pogosta rastlina na naših travnikih in četudi je zdravilna in polna koristnih mineralov, je žal pri nas premalo cenjena. Raste skoraj po vsej Sloveniji. Kozja brada je dvoletnica iz družine radičevk, tako kot radič, solata in tudi regrat. V prvem letu zraste listna rozeta, v drugem letu pa steblo in cvetovi. Steblo je pokončno, redko razvejano, modrikasto zelene barve in golo, v spodnjem delu včasih puhasto dlakavo. Zraste v višino do 60 cm. Koren je mesnat, vretenast, z zunanje strani rjav, znotraj bel in vsebuje veliko mlečnega soka. Pri dnu, . . .

Jiaogulan (Gynostemma pentaphyllum), imenovana tudi rastlina nesmrtnosti, je na Kitajskem in Japonskem poznana že več kot šest stoletij. Je slavna vzhodnoazijska rastlina za čaj, ki ji pripisujejo pomlajevalni učinek. Ta eksotična plezalka izhaja iz družine bučevk in pri optimalnem gojenju v višino zraste do štiri metre. Je popolnoma prezimna, raste preprosto in hitro. Na pridelek ne čakamo dolgo – poganjke lahko brez prekinitve pobiramo od pomladi do jeseni, rastlino pa lahko zaradi razvejane rasti tudi skrajšamo. Jeseni se poganjki skrijejo. Porežemo jo nad tlemi. Ker so korenine speljane kot rizom (splet korenin), rastlina prezimi v tleh, spomladi pa ponovno požene. Kdor rastline raje goji v lončkih, lahko 'rastlino življenja' jeseni prenese v hišo in jo obira tudi pozimi. Spada v isto družino kot kumarice in, . . .

Jagodnjak (znanstveno ime Fragaria) je rod družine rožnic. Jagodnjak je večletni zelnati grmič, ki ga sestavljata podzemni organ (korenika s koreninami) in nadzemni del, ki ga sestavlja steblo, listi, živice in rodni organi. Plod jagodnjaka ni jagoda v botaničnem pomenu besede, temveč je birni plod, ki je sestavljen iz številnih posameznih plodičev, ki se razvijejo iz cvetišča in so posejane s plodiči ali oreški (semenkami). Botanično so jagode tako plodovi plodovk, med katere spadajo tudi kumare, buče, paradižnik, itd. Uspeva od nižin do približno 1.300 metrov nadmorske višine. Že v 15. stoletju so jo pričeli gojiti, danes pa poznamo že mnogo vrst gojenih sort, ki dajejo zelo velike plodove, vendar je še vedno najboljši okus navadne gozdne jagode, ki ima poleg tega tudi izredno prijeten, . . .

Prava lakota (znanstveno ime Galium verum) je zelnata trajnica iz družine broščevk, ki je razširjena skoraj po celi Evropi, pa tudi po Severni Afriki in v zmernem pasu Azije, od Izraela in Turčije do Japonske in Kamčatke. Kasneje je bila zanešena tudi na Novo Zelandijo, Tasmanijo, Kanado in severni del Združenih držav Amerike. Prava lakota iz podzemnega dela navadno požene več kratkodlakavih stebel, ki so olistana z ozko črtalastimi, od 1 do 2 mm širokimi ter 1 do 3 cm dolgimi listi z uvihanim robom in ostnato konico. Listi so temno zelene barve, spodaj dlakavi, na stebla pa so nameščeni vretenasto. V vsakem vretenu je od 6 do 12 listov. Na vrhu stebla so v socvetje zbrani številni živo rumeni cvetovi s štirimi venčnimi listi, . . .

Navadni glog (Crataegus laevigata) je zdravilna rastlina, srednje visok grm s poldrugim centimetrom dolgimi ostrimi trni. Usti so široko ovalni, sestavljeni iz 3 do 7 krp in grobo nazobčani, na spodnji ploskvi so žile porasle z dlačicami. Cvetovi so veliki 8-15 mm so beli, redkeje rdeči in imajo dva ali tri vratove pestiča.  Čas cvetenja je maja in junija..Rdeči jajčasti 8 do 12 mm dolgi plodovi, z značilnim ostankom cvetnih listov, vsebujejo pri navadnem glogu dvoje do troje, pri enovratnem pa eno seme. Glog raste kot redko grmičevje, pa tudi kot živa meja. Dobro uspeva na sončni legi ali v svetlih listnatih gozdovih. Navadni glog cveti kasneje kot enovratni. Posamezne rastline lahko živijo tudi do 500 let. Foto: Herbessa   Navadni glog - uporabni deli, . . .

Navadni češmin (Berberis vulgaris) je trnat listopadni grm, ki raste po vsej Evropi, predvsem ob gozdnih obronkih, mejah, kamnitih gričih in vrtovih. Zraste od 3-4  metre visoko in ima nabrazdano rumenosivo lubje, rumen les in rumeno korenino. V zalistjih se spomladi (konec aprila, začetek maja) pojavijo rumena grozdasta socvetja, iz katerih se razvijejo škrlatno rdeče ali rožnate valjaste jagode. Foto: lastna Rastlina vsebuje alkaloide, ki naj bi med drugim imeli celo varovalne učinke proti raku. Prav zaradi alkaloidov pa moramo biti pri uporabi češmina previdni, saj nam v večjih količinah lahko povzročijo težave. Največ alkaloidov je prav  v skorji korenin. Glavne vrste alkaloidov v česminu so: izokinolinski (berberin – v skorji korenin ga je do tri odstotke), bisbenzilizokinolinski alkaloidi (berbamin in oksiakantin) ter aporfini (magnoflorin)., . . .

Nikar ne prezrite grenkuljice, te zelo zdravilne zeli, ki jo pogosto zamenjamo kar za navaden plevel. A grenkuljica nikakor ni plevel, ampak zelišče, ki je v pomoč pri mnogih težavah in obolenjih. Zgodovina uporabe grenkuljice sega že zelo daleč nazaj, v prvo stoletje našega štetja in velja za eno prvih zdravilnih zeli, ki so jo začeli uporabljati v zdravilne namene, hkrati pa že nastopa v kuharskih knjigah izpred 100 let. Bršljanasta grenkuljica (Glechoma hederacea), je precej razširjena zel, trajnica, ki jo boste najpogosteje našli ob travnikih in pašnikih, živih mejah, po zidovju, močvirjih, in na neobdelanih njivah. Grenkuljico po različnih delih Slovenije poznamo pod različnimi imeni: vrednik, potlehni bršljan, povojček … V zdravilne namene jo nabiramo v času cvetenja (to je od marca do junija)., . . .

Sedaj ko so se razcveteli travniki, še tako navadne in vsakdanje rastline postanejo neskončno zanimive, sploh če si vzamemo čas in jih pogledamo od blizu. Med vsemi me vsako leto zbode v oči prav travniška kadulja, ki v tem času pa vse do septembra krasi naše travnike. Čeprav je na naših tleh zelo razširjena, pa marsikdo ne pozna niti njenega imena, kaj šele uporabe. Travniška kadulja (Salvia pratensis) je ena najbližjih sorodnic žajblja (Salvia officinalis). Cveti od maja do septembra. Če jo pogledamo od bližje, lahko vidimo da so cvetovi zelo identični žajbljevim, le da jih ima kadulja več in da so intenzivnejše vijoličasti. Foto: Herbessa Nabiranje Travniško kaduljo nabiramo ob cvetenju, to je med majem in avgustom. Nabiramo cvetoča stebla z listi. S stebel osmukamo, . . .

V zimskem času, ko so temperature zunaj nizke, prostore pa ogrevamo se poveča naša dovzetnost za različna virusna in bakterijska obolenja. Foto: Bigstock (Herbessa - pridobljena licenca) Med najpogostejša virusna obolenja  spada prehlad. Sledi mu gripa, ki povzroča sezonska epidemska (epidemija), včasih celo pandemska (pandemija) tveganja. Virus se prenaša na tri načine: neposredno preko stika kapljično in preko zraka. Da se izognemo tem neprijetnim virusom in bakterijam, lahko največ storimo sami. Pomembna je preventiva! Kot preventivo bi izpostavila, da je najpomembnejše da okrepimo svoj imunski sistem. Če je le ta dovolj okrepljen, potem zmanjšamo  dovzetnost za obolenje. Obvezno je pravilno umivanje rok! Svetovna zdravstvena organizacija WHO ima na svoji strani objavljene nasvete za pravilno umivanje rok. Pravilni postopek umivanja rok je sledeč: Zelišča kot preventiva! Za izboljšanje, . . .

Sladkorna bolezen ali diabetes je kronična bolezen, s katero se srečuje vedno več svetovne populacije. Samo v Sloveniji ima sladkorno bolezen okoli 175.000 ljudi, pri čemer jih okoli 15 do 25 odstotkov niti ne ve, da so bolni. Zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni, je ključen dejavnik, za preprečevanje zapletov, ki jih ta bolezen povzroča. Strokovni direktor interne klinike Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana Zlatko Fras pojasnjuje, da nezdravljena sladkorna bolezen pušča hude posledice pri bolniku in da, prav zaradi zapletov ob sladkorni bolezni vsako sekundo umre osem ljudi na svetu. Glavni vzroki smrti ljudi s sladkorno boleznijo so srčno-žilne bolezni. Zaradi njih umreta kar dve tretjini bolnikov s sladkorno boleznijo in kar 70 odstotkov bolnikov z infarktom ima sladkorno bolezen ali pa pred diabetično stanje. Image, . . .

Vse več je v zadnjih nekaj desetletjih govora o menopavzi. Beseda menopavza izhaja iz grške besede menos, kar pomeni mesec in pausis, kar pomeni prenehati. To se lepo ujema z medicinskim pomenom menopavze, ko se mesečno perilo oz. menstruacija preneha. Menopavza je trajno prenehanje menstruacije in je v večini primerov rezultat postopnega naravnega prenehanja delovanja jajčnikov v obdobju, ki se imenuje klimakterij ter vsekakor ni bolezen. Zdravniki oziroma ginekologi nastop menopavze določajo za preteklost, ko ženska najmanj eno leto ni imela menstruacije. Naravna menopavza lahko nastopi že po 40. letu starosti, v povprečju pa ženske menstruacijo izgubijo pri 52 letih.  Image by silviarita from Pixabay  Simptomi prehoda v menopavzo se kažejo kot različni navali vročine, motnje spanja, nihanje razpoloženja, nočno potenje, utrujenost, zmanjšanje kostne gostote,, . . .

Pegastemu badlju rečemo tudi Marijin osat, kar izvira iz legende. Ta govori, da naj bi Devica Marija iskala miren kraj za dojenje otroka. Marijin osat je to opazil in zaščitil mater in otroka z listi. Nekaj kapljic mleka je padlo na liste in zato imajo listi danes bele lise in črte. Pegasti badelj spada med nebinovke (Asteraceae). Je velika rastlina, ki zraste med 70 in 150 cm. Ima pokončno steblo, belo lisaste podolgovate liste z rumenimi bodicami na robovih. Cvetovi so škrlatno rdeče barve. Rastlina cveti od junija do septembra. Že v šestnajstem stoletju so ugotovili, da uporaba pripravkov iz pegastega badlja ugodno vpliva na jetra. Danes kot drogo za izdelavo zdravilnih pripravkov uporabljamo plod pegastega badlja (Cardui mariae fructus), ki mu odstranimo kodeljico (papus)., . . .

Za pesnike je samo ena kraljica med cvetlicami – vrtnica. V mnogih jezikih jo imenujejo kar »roža« in zapišejo z veliko začetnico ( Rose ). Zaradi simbolnih pomenov so vrtnice zagotovo najzanimivejše rože. Vrtnice mnoge privlačijo zaradi kombinacije bujnih, dišečih cvetov in grobih trnov, ki na eni strani predstavljajo ljubezen, na drugi pa bolečino, vse skupaj pa je prepleteno v žametno privlačnost. Pomen barv pri vrtnici: bela vrtnica, pomeni jasnost misli, zaprti cvet pa, da ste še premladi za ljubezen rumena vrtnica, pomeni trdno, pravo prijateljstvo-nekateri jo povezujejo tudi z ljubosumjem rdeča vrtnica, simbolizira ljubezen in strast oranžna vrtnica, pomeni poželenje roza vrtnica, pomeni plemenitost, ljubkost temno rdeča vrtnica, pomeni poklon osebi, ki se še ne zaveda svoje lepote črna vrtnica, pomeni sovraštvo, žalost, slovo, . . .

Vnetje sečil, predvsem mehurja, je neprijetnost, ki se lahko pojavlja skozi celo leto. Vnetja sečil spadajo med pogostejša obolenja, vendar običajno potekajo v blažji obliki in v nekaterih primerih niti ne zahtevajo zdravljenja s proti mikrobnimi zdravili. Glavni razlog okužbe sečil je v večini primerov vdor bakterij, ki so normalno prisotne v črevesju ter zunanjem delu spolovila. Večinoma se s to težavo srečujejo ženske. Pri vnetju mehurja je tipično nenadno pogosto in pekoče odvajanje majhnih količin seča, ki je moten in neprijetnega vonja. Navzoče so bolečine v predelu sečnega mehurja. Mehur skoraj neprestano sporoča možganom, da je treba na stranišče, tam pa kljub pritiskanju in naprezanju ne iztisnemo več kot nekaj kapljic. Uriniranje je pekoče in boleče in kljub temu da smo mehur izpraznili, neprestano, . . .

Mazila so poltrdni pripravki za zunanjo uporabo, namenjeni nanašanju na kožo ali sluznice. Uporabljajo se za lokalno zdravljenje obolelega ali poškodovanega kožnega tkiva (redko jih uporabimo tudi za sistemsko zdravljenje, pri katerem učinkovina prehaja skozi kožo v krvni obtok) ali pa delujejo negovalno oziroma zaščitno pri procesu staranja kože in pri škodljivih vplivih okolja, kot so sonce, mraz, veter… Mazilo  kot zdravilni pripravek  je vedno sestavljeno iz mazilne podlage in ene ali več učinkovin. Če je namenjeno negi in zaščiti kože, pa so v specifičnih primerih mazilni podlagi dodane le določene aktivne sestavine, kot so izvlečki zdravilnih rastlin, vitamini, UV-filtri itd. V preteklosti so za mazilne podlage uporabljali predvsem lahko dostopne sestavine, med katerimi sta prednjačili živalska mast in loj. Ti sta več stoletij predstavljali, . . .

Verjetno ni osebe, ki ne bi poznala bezga?   Foto: Herbessa Srečamo ga lahko praktično vsepovsod. Žal pa marsikdo ne ve oz. se ne zaveda, da bi z malo truda in nekaj nabranimi cvetovi lahko pripravili marsikaj zdravega in koristnega zase, za svojo družino, sorodnike in prijatelje. Cvetove te zdravilne rastline se nabira v suhem in lepem vremenu, ter v času polnega cvetenja bezga. Zelo pomembno je, da se bezeg nabira z drevesa, ki je daleč stran od ceste ali onesnaženega območja. Bezeg v sebi vsebuje jabolčno in baldrijanovo kislino, grenčice, eterična olja ter vitamine A, B, B1, B2 in vsem dobro poznan vitamin C. Cvetovi bezga so izjemno bogati tudi z glukozo. Po najnovejših študijah, bi naj bezeg vseboval tudi na novo odkrit vitamin, . . .

Leto 2018 se je že poslovilo in zakorakali smo novim dogodivščinam naproti v letu 2019. Leto 2018 je bilo dokaj pestro. Skozi celotno leto smo bili zelo pridni, veliko nabrali, posušili in naredili ogromno čudovitih izdelkov za vas. Prav tako nam je uspelo zgraditi in opremiti naš proizvodni obrat, za vas smo bili na voljo na številnih stojnicah, kjer ste se lahko v živo prepričali o kakovosti naših izdelkov, tudi marsikdo ni pozabil na našo spletno trgovino in ja celo nekateri mediji so se razpisali o nas. Če povzamem leto 2018 je za nas bilo kar se da odlično. V upanju, da bo leto 2019 bilo še boljše, bolj cvetoče, dišeče in uspešno, smo se odločili, da z vami delimo nekaj utrinkov preteklega leta. Vse, . . .

Poletje se bliža h koncu in na naša vrata že trka jesen. Vse to s seboj prinaša manj sonca, manjši vnos vitaminov, več tveganja za naš obrambni sistem  in takšno obdobje nas bo spremljalo naslednjih nekaj mesecev.  Po poletnih mesecih  in predvsem hitri menjavi vremena je naš imunski sitem precej oslabljen, preti pa nam sezona prehladov, viroz in gripe. Prav zaradi tega je sedaj pravi čas, da prisluhnemo sebi in svojemu telesu, ter začnemo krepiti imunski sistem, saj  bomo le tako zimo pričakali pripravljeni.    Kaj je pravzaprav imunski sistem? Imunski sistem je organski sistem, sestavljen iz specializiranih celic, organov in procesov, ki nadzorujejo organizem in ga varujejo pred patogeni. Ključna značilnost imunskega sistema je sposobnost razločevanja med telesu lastnimi in tujimi molekulami, ki so izražene na površini, . . .

Vijolice, trobentice, marjetice, koprive, pljučnik, čemaž, lapuh regrat in še kaj … že iz zemlje klijejo, saj so k nam prišli prvi spomladanski dnevi. Odpravimo se zdravju naproti in iz dehteče narave prinesemo nekaj pomladnih krepil in čistil, ki nas bodo dostojno očistila zimske nesnage. Ne samo da to godi telesu, z njimi se radosti tudi naša duša!  Marsikdo med nami se prvim toplim sončnim žarkom pusti zmamiti na prosto. V naravi najdemo ali nekateri celo že na svojih gredah bogato ponudbo spomladanskih zelišč. Pomlad pomeni novo življenje, rast in cvetenje. Da bomo prečistili telo po vseh zimskih pregrešitvah in poskusili  pregnali že prisotno pomladansko utrujenost, se kot prvo odpravimo na dolg sprehod v naravo, kjer lahko mimogrede naberemo še skromno košarico regrata, čemaža, vijolic,, . . .

Uporaba zdravilnih rastlin ima velik pomen že skozi vse medicinske tradicije. Še pred slabimi dvesto leti so bila zdravilna sredstva narave edina zdravila, ki jih je imel človek na razpolago. Iz tega razloga, je človek skrbno preučeval njihov učinek, ga dokumentiral in razvijal. Tako so bile zdravilne rastline in vsa druga zdravilna sredstva ter predstave o vzrokih posameznih bolezni vedno tudi del splošnih spiritualnih in filozofskih nazorov vsakega obdobja in kulture.   Kaj so zdravila rastlinskega izvora Zdravilo rastlinskega izvora je katero koli zdravilo, ki vsebuje izključno eno ali več rastlinskih snovi, enega ali več rastlinskih pripravkov ali kombinacija več rastlinskih snovi ali rastlinskih pripravkov. Med rastlinske pripravke sodijo sledeči: ekstrakcija, destilacija, stiskanje, frakcioniranje, čiščenje, koncentracija ali fermentacija. Pri tem nastanejo zdrobljene ali prašnate rastlinske, . . .

Konoplja (znanstveno ime Cannabis sativa) je od 0,5 do 6 metrov visoka dvodomna rastlina, ki obsega 3 podvrste: Cannabis sativa (navadna ali industrijska konoplja, latinsko tudi Cannabis sativa L. ssp. sativa), Cannabis indica (indijska konoplja, latinsko tudi Cannabis sativa L. ssp. indica) in Cannabis ruderalis. V konoplji se nahaja skupina substanc, ki se imenujejo kanabinoidi, ki so značilni za konopljo, vendar igrajo vlogo tudi v človeškem telesu (npr. pri uravnavanju krvnega tlaka). En od kanabinoidov ima psihoaktivni učinek, imenuje se delta-9-tetrahidrokanabinol ali THC. Konoplja je zaradi kanabinoidov uporabna v medicini ali kot rekreativna droga, zaradi trpežnih vlaken in visoke vsebnosti celuloze pa kot industrijska rastlina.   Foto: wikipedia Rastišče in zgodovina Konoplja ni zahtevna rastlina in jo je možno najti rasti skoraj povsod, saj  konoplja uspeva na preko 50% Zemljine kopne površine. Človek je odkril konopljo okoli 15.000-5000 let pred našim štetjem. Prvi so konopljina vlakna, . . .

PEPERMINT META (spearmint-Mentha spicata) Je večletna rastlina (trajnica), ki lahko hitro podivja in se razraste, nekatere vrste zrastejo visoko tudi do 1 m. Steblo je zelene do temno rdečkaste barve. Cvetovi so škrlatno vijoličasti. Cveti od junija do avgusta. Ima aromatičen vonj in okus po mentolu. Iz nje delajo eterično olje, ki ga uporabljajo v zdravilne namene, v kozmetični in živilski industriji.   Meta uporabni deli Uporabljamo sveže ali posušene liste. Le ti morajo biti nabrani poleti, tik pred cvetenjem ali v začetku cvetenja. Pri sušenju rastlin ne stiskamo in se izogibamo pogostim prestavljanjem. Lahko jo zamrznemo v ledene kocke. Pijte sveže pripravljeni napitek 3 do 4 krat na dan med obroki.   Meta kulinarika Dodajamo jo poticam in pecivu. Tudi v juho, omake, skuto,, . . .

Črna detelja (znanstveno ime Trifolium pratense) je krmna rastlina iz družine metuljnic. Črna detelja je trajnica s koreniko, ki zraste od 20 do 40 cm v višino. Ima sedeče cvetove, ki so dolgi od 12 do 15 mm in so brez podpornih listov. Venčni listi so vijolično-rdeče barve. Čašna cev in zobci so poraščeni z drobnimi dlačicami, združeni pa so v gosta kroglasta socvetja. Listi so narobejajčasti ali srčasti, rastejo pa iz enega središča po trije naenkrat. Posamezen listič je dolg od 15 do 30 mm, širok pa od 2 do 15 mm. Foto: Herbessa   Črna detelja - rastišče in zgodovina Čeprav je črna detelja doma v Evropi, so jo v zdravilstvu začeli uporabljati severnoameriški Indijanci. Z njo so zdravili luskavice, ekceme, druge kožne, . . .

Žajbelj (znanstveno ime Salvia officinalis) je droben vedno zeleni pol grmiček z olesenelimi stebli, sivkastimi listi in modrimi do škrlatnimi cvetovi. Spada v družino ustnatic (Lamiaceae). Doseže višino do 40 cm in ima številna stebla. Listi so eliptični, na krakih pecljih ali pa sedeči. Vsi nadzemni deli so prerasli z dlakastimi žlezicami, ki izločajo eterično olje - to rastlino varuje pred izsušitvijo v močnih poletnih pripekah. Ima svetlo vijoličaste cvetove, kateri se na koncu stebla zbirajo v rahel grozd. Foto: Herbessa   Žajbelj - rastišče in zgodovina Izvira iz južne Evrope in Sredozemlja. Žajbelj ima rad sončno lego, glede tal ta rastlina ni izbirčna, najraje pa ima lahka, suha, alkalna ter dobro odcedna tla. Občutljiv je na veter ter mraz. Najdemo ga po suhih predelih, . . .

Ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata) je trajnica, ki prihaja iz družine trpotčevk. Pri  tleh ima rozeto suličastih listov, iz sredine rozete pa poganjajo od 10 do 40 cm visoka brezlistna stebla, na vrhu katerih je klasasto socvetje, v katerega so zbrani okoli 4 mm veliki cvetovi rjavkaste barve brez posebnega vonja. Rastlina cveti od aprila do oktobra, raste pa po travnikih in ob poteh. Plodovi so dvosemenske glavice. Foto: lastna   Rastišče in zgodovina Ozkolistni trpotec prvotno izhaja iz severne poloble, a je dan danes razširjen po celem svetu. Prva pisna omemba uporabe ozkolistnega trpotca izhaja iz asirske medicine, zelo cenjen pa je bil tudi med starimi Grki. Grški zdravnik Dioskurid v svojem delu Materia medica razlikuje dve vrsti trpotca ter obširno opisuje njune zdravile učinke. Ozkolistni, . . .

Navadni šípek (znanstveno ime Rosa canina) je grmovnica iz družine rožnic (Rosaceae), ki zraste do višine 3 m. Od maja do julija se na trnatih vejah odpirajo nežni svetlo rožnati ali belkasti cvetovi. Ko cvetni listi odpadejo, se cvetišče poveča, omeseni in obarva rdeče. Iz njega se razvije šipkov plod, ki vsebuje številne trde plodiče. Foto: Herbessa   Šipek - rastišče in zgodovina Šipek je pravzaprav divja vrtnica. Je ena najstarejših okrasnih rastlin, saj jo omenjajo že sumerski viri 2700 let pr.n.št. Šipek uporablja tako tradicionalna kot uradna medicina in morda je šipek eden redkih plodov narave, pri katerem se obe medicini ne prerekata o tem – ali je to zdravilo ali ne. Šipek je nastal, ko sta Marija in Jožef bežala v Egipt. Ker, . . .

Slez sodi med slezenovke (družina Malvaceae) in je 60 do 200 cm visoko trajno zelišče. Glavno korenino ima vretenasto, močno razraščeno, belo in mesnato. Steblo je pokončno, malo ali nič razraščeno. Sivozeleni listi so kratkopecljati, debeli, po obeh straneh gosto mehkodlakavi. Beli ali svetlo rožnati cvetovi so 2 do 5 cm široki, združeni v malocvetne zalistne ali končne grozde. Plodovi so podobni plodovom slezenovca. Zunanja čaša sleza je iz 6 do 9, slezenovca pa iz 2 do 3 ovršnih (podpornih) listov.   Rastišče in zgodovina Slez raste v naravi v toplejših delih Sibirije do Irske. V srednji Evropi in pri nas se goji tudi na vrtovih, od tam pa se je preselil tudi v naravo. Rad ima globoka in vlažna tla, zato ga v naravi, . . .

Botanični kartotečni list Enoletni pelin, pogosto tudi sladki pelin (znanstveno ime Artemisia annua; (kitajščina: 青蒿; pinyin: qīnghāo), je pogosta vrsta pelina na severnem Kitajskem, raznesena tudi drugod po zmerno toplem pasu. Ta močno dišeča rastlina je postala na Zahodu cenjena zaradi številnih zdravilnih lastnosti. Spada v veliko družino pelinov. Sladek je le njegov vonj, okus je pa grenak. Raste kot enoletni grm, ki zraste v višino tudi več kot dva metra. Pobira se v suhem in lepem vremenu ter ob primernem dnevu. Cvetovi sladko dišijo in so podobni navadnemu pelinu. Na zdravilne lastnosti te čudovite rastline so ljudje pozabili in jo danes gojijo skoraj izključno zaradi videza in vonja. Rastlina zraste do 1,8 metra visoko, iz ene sadike pridobijo okoli 400 gramov cvetov in listkov,, . . .

Sivka (Lavandula) je rod majhnih divjih ali gojenih zimzelenih polgrmastih rastlin, ki jih vzgajajo kot zelišče in za okras. Lubje se sivki navadno lupi. Vejice so največkrat štirioglate in imajo ozke, podolgovate, sivozelene liste, ki so spodaj žlezavi. Cvetni poganjki prerastejo listne, modri do sivo vijoličasti drobni cvetovi so v klasu podobnem socvetju. Sivka cveti julija in avgusta, cvetovi so beli, svetlovijolični ali svetlorožnati. Koreninski sistem je zelo razvejan, večina korenin seže 40 cm globoko. Listi so pri ozkolistni sivki modrozeleni, pri širokolistni pa belkasti. Stebla, na katerih rastejo cvetovi, so enoletna, dolga 20–40 cm. Najbolj razširjena vrsta je navadna sivka, prava sivka ali ozkolistna sivka z botaničnim imenom Lavandula angustifolia (nekdaj L. officinalis Chaix). Obstaja veliko gojenih vrst. Cveti in vsa rastlina značilno diši, . . .

ROŽMARIN (Rosmarinus officinalis)   Botanični kartotečni list Navadni rožmarin (tudi rožmarín), Rosmarinus officinalis, je vednozelen grm iz družine usnjatic. Zraste do dva metra visoko. Ima iglaste, usnjate liste in bledo modre ali bele cvetove. V kuhinji se uporabljajo sveži ali posušeni listki. Razmnožuje se s potaknjenci.   Rastišče in zgodovina V Sloveniji rožmarin najdemo po prisojnih, kamnitih pobočjih v Primorju, kjer ga pogosto uporabljajo tudi za žive meje. Drugod ga gojijo v loncih kot okrasno rastlino. Je občutljiv za mraz, zato ga moramo prezimiti v prostorih, kjer ne zmrzuje. Rožmarin že od starega veka gojijo kot zdravilno rastlino. V srednjem veku so ga cenili zaradi ugodnega učinka na prebavo, v 16. stoletju pa je prispeval prvi destilirani parfum.   Prva poročila o  zdravilnem učinku V, . . .

RMAN (Achillea millefolium)   Botanični kartotenčni list Rman (znanstveno ime Achillea) je rod kritosemenk iz družine nebinovk, v katerega uvrščamo približno 85 danes živečih opisanih vrst. Kot pri ostalih nebinovkah imajo predstavniki cvetove v koških - glavičastih socvetjih, ki so nadalje združeni v gosto češuljo. Za rmane konkretno pa je značilno, da je venec jezičastih cvetov bolj ali manj okrogel, listi pa so pernato deljeni in na steblu nameščeni premenjalno. Koški so majhni. Cvetovi so lahko beli, rumeni, oranžni, rožnati ali rdeči.   Rastišče in zgodovina Predstavniki rastejo v Evropi in v območjih Azije z zmernim podnebjem. Nekaj vrst raste tudi v Severni Ameriki. Rod je dobil znanstveno ime po grškem mitološkem junaku Ahilu, ki naj bi sodeč po Iliadi z rmanom zdravil rane svojih, . . .

Regrat (znanstveno ime Taraxacum) je rod v biologiji obsegajoč 40 vrst in še 60 podvrst, ki se dobro razlikujejo medseboj. Prve pritlične liste požene v zgodnji spomladi. Močno nazobčani listi tvorijo listno rožico. Enostavno votlo steblo ima v preseku obliko kroga, na njem pa je le en cvetni košek z rumenimi cvetovi. Čas cvetenja je običajno druga polovica aprila in začetek maja, zaradi vse toplejših pomladi pa ponekod vzcveti že konec marca. Cvetišče se preoblikuje v značilno regratovo lučko, ki jo tvorijo številna semena. Semena so lahka, zato jih veter lahko raznaša, kar je zelo hiter način razmnoževanja. Foto: lastna   Rastišče in zgodovina Navadni regrat (Taraxacum officinale) ali mlečec je zeljnata travnica, ki raste po vsej Evropi, najdemo pa jo tudi v nekaterih delih, . . .

Črna meta sodi med ustnatice (družina Lamiaceae). Pokonča , dlakava stebla, ki poganjajo iz vretenastih korenin, zrastejo 30-60 cm visoko in imajo močno nagubane liste z nazobčanim robom. Poleti se v zalistjih odprejo majhni beli kratkopecljati cvetovi. Foto: Herbessa   Rastišče in zgodovina Črna meta izvira iz sredozemskih krajev, vendar jo najdemo po vsej Evropi.Najraje ima topla, sončna rastišča, pogosto ob poteh.   Prva poročila o  zdravilnem učinku Stari Grki so uporabili črno meto, kadar ni pomagalo nobeno drugo zdravilo. Marubin pospešuje izločanje sluzi iz črevesja, pljuč, jeter, žolča in maternice. V ljudskem zdravilstvu se uporablja cvetoča zel za čaj. Na 1/4 litra vode damo 1 žlico droge. Uporablja se tudi sveže stisnjen sok proti kašlju, zdravi pa tudi pljučne bolezni, pomaga proti starostnemu pokašljevanju in, . . .

Navadni pljučnik je zelnata trajnica iz družine srhkolistovk (Boraginaceae), ki je dokaj razširjena v Evropi. Ima pegaste dlakave liste, spomladi pa odpre sprva rožnate cvetove, ki pozneje postanejo vijolične barve. Pritlični listi imajo srčasto ali jajčasto obliko, so grobi in nedeljeni ter so izrazito hitro zoženi v pecelj. So rumenozeleni, prisotne pa so tudi okrogle, pogosto ostro zamejene bele lise oz. pege. Zgornja stran lista je gosto pokrita s kratkimi papilami, tj. drobnimi izboklinami različnih oblik iz listne povrhnjice (epidermisa), prisotne pa so še ščetinaste dlake in redki žlezni laski; dlake in laski se nahajajo tudi na steblu. V višino zraste okoli 15 cm. Je pol senčna vrsta. Cvetovi so zvezdasti z razprostrtim robom in so sestavljeni iz petih zraslih venčnih listov, cvetna časa je zrasla., . . .

PLAHTICA (Alchemilla vulgaris)   Botanični kartotečni list Navadna plahtica ali hribska resa spada med rožnice ( družina Rosaceae) in  je močna, do 50 cm visoka, zelena ali modrikasto zelena trajnica. Stebla so gola ali dlakava, listi so zgubani, mehki in dlakavi. Na robovih listov se zbirajo majhne kapljice rose, ki se nato stekajo v dno lista in ustvarjajo večjo kapljo, ki se lesketa v soncu.   Rastišče in zgodovina Navadna plahtica cvete od maja do avgusta na vlažnih travnikih, na bregovih potokov, na obronkih gozdov, in sicer predvsem v gorskem svetu, v nižini jo najdemo bolj poredko. V srednjem veku alkimisti verjeli, da je moč s pomočjo teh kapljic ustvariti zlato. Odtod rastlini tudi latinsko ime Alchemilla vulgaris ali alkimistovka.   Prva poročila o  zdravilnem, . . .

Pravi pelin spada med nebinovke (družina Asteraceae) in  je trajnica, ki zraste od 60 do 120 cm visoko[4] in ima pahljačaste srebrnkasto zelene liste. Spodnji listi so dolgopecljati, dva do trikrat pernato deljeni in so lahko dolgi do 25 cm. Stebelni listi so krajši in nasajeni na krajše peclje. Dolgi so le med 5 in 10 cm ter manj izrazito nazobčani. Proti vrhu rastline so listi brez peclja in niso nazobčani. Rastlina cveti zgodaj spomladi, cvetovi pa so rumeni. Podoben je navadnemu pelinu, le da je od njega nekoliko nižji in ima bolj rumenkaste cvetove.   Foto: Herbessa   Rastišče in zgodovina Do 1 m visoki grmički navadnega pelina rastejo na gozdnih posekah, na nabrežjih, pašnikih in med grmovjem po vsej Evropi. Že v starodavnem, . . .

Ožepek z drugim imenom imenujemo tudi Izop. Sodi med ustnatice (družina Lamiaceae). Rod je aromatičen, z dvignjenim razvejanim steblom, dolgim do 60 cm in na vršičkih pokritim s finimi dlačicami. Listi so ozki in podolgovati, dolgi od 2–5 cm. Majhni modri cvetovi cvetijo na zgornjih vejah v poletnem času. Najbolj poznana vrsta je zel navadni ožepek (H. officinalis), ki ga gojijo izven svojega izvirnega področja – Sredozemlja.   Rastišče in zgodovina Ožepek izvira iz področja od vzhodnega Sredozemlja do osrednje Azije. Divje raste po suhih skalnatih in gruščnatih krajih. Ožepek ali izop so poznali že v antični dobi. Cenili so ga kot rastlino, povezano z religioznimi obredi čiščenja. Omenjen je tudi v svetem pismu. V Evropo so ožepek prinesli v 10. stoletju menihi benediktinskega reda,, . . .

OGNJIČ (Calendula officinalis)   Botanični kartotečni list Ognjič sodi v družino košaric ( družina Asteraceae) in je večinoma enoleten, redkeje dvoleten grm. Zraste 30-50 cm visoko. Listi so podolgovati. Rumeni ali oranžni cvetovi se pojavljajo do junija dalje.   Rastišče in zgodovina Ognjič je doma v toplih sredozemskih krajih, danes pa se je udomačil povsod. Že stoletja ga gojijo kot okrasno vrtno rastlino. Stari Rimljani so iz njega pripravljali juho, ki naj bi izboljševala razpoloženje.Izvira iz južne Evrope in je sorodnik marjetice.   Prva poročila o  zdravilnem učinku Ognjič je bil v vseh antičnih kulturah znan kot zdravilna rastlina in barvilo, pa tudi kot začimbnica, od poznega srednjega veka pa se je uveljavil tudi v Evropi.   Uporabni deli in sestavine Ognjič ima številne zdravilne, . . .

Preslica sodi v družino presličevk ( družina Equisetaceae). V enem letu zraste v dveh različnih oblikah: marca in aprila se razvijejo rdečerjava ali rumena stebla z rjavimi listi. Na vrhovih se razvijejo trosovniki, iz katerih se raztresa zelen prah s sporami. Maja in junija se pojavi sterilna poletna oblika. Foto: Herbessa   Njivska preslica - rastišče in zgodovina Njivska preslica raste na robovih travnikov in jarkov, na ledinah in pobočjih. Obstaja nevarnost zamenjave s strupeno močvirsko preslico, ki je sicer večja, vendar podobnega videza. Njivska preslica sodi med najstarejše rastline na svetu, saj obstaja že 390 milijonov let. Nemško ime »Shachtelhalm« (schachteln-zlaganje, Halm-slamica) namiguje na to, da so posamezni členi votle preslice «zloženi« drug v drugega. Botanični izraz Equisetum je sestavljen iz besed »equs« (konj) in, . . .

POPROVA META (Mentha piperita)   Botanični kartotečni list Poprova meta sodi med ustnatice (družina Lamiaceae) in je trajna zel, ki zraste približno 90 cm visoko. Steblo je razvejano, večinoma golo in pogosto vijolično obarvano. Listi so podolgovato ovalni. Cvetni venec je prav tako vijoličast s skoraj enakomernimi, štiristolpčnimi venčnimi listi.   Rastišče in zgodovina Poprova meta (Mentha x piperita) je znana že iz antičnih časov. Stari Egipčani in Grki so jo gojili v zdravilne namene, saj je bilo že tedaj znano njeno blagodejno delovanje na živce. V grški mitologiji je poprova meta začarana nimfa, Plutonova ljubica, ki jo je iz ljubosumnosti v rastlino, ki jo lahko vsak zmečka, spremenila Plutonova žena Persefona. Pluton, ki ni mogel odčarati ženinega uroka, je rastlino obdaril s privlačnim vonjem,, . . .

Melisa sodi med ustnatice (družina Lamiaceae). Je trajnica, ki zraste od 30 do 80 cm visoko in je trajna zelika s pokončnim, razvejanim, skoraj golim steblom. Listi so ovalni, dolgi do 6 cm in široki do 5 cm. Majhni, beli, ustnati cvetovi rastejo v navideznih vretencih v pazduhah zgornjih listov. Zaradi arome, ki spominja na limonino, jo imenujemo tudi citronska melisa. Foto: Herbessa   Rastišče in zgodovina Melisa (Melissa officinalis L.) je zdravilna rastlina in začimba, ki uspeva v Sredozemlju, najbolje v vinorodnem podnebju. Samo ime je grškega izvora in sicer melissa pomeni čebela. Rastline je to ime dobila zaradi bogatih cvetov, na katerih se čebele rade pasejo. Raste na suhih tleh na sončni legi na posekah in ob zidovih, kjer je zavarovana pred vetrom.   Prva poročila o  zdravilnem učinku Meliso v, . . .

Materina dušica (znanstveno ime Thymus) je rod trajnih zdravilnih pol grmičkov, ki zrastejo do približno 50 cm visoko. Izvira iz Sredozemlja.Timijan sodi med ustnatice (družina Lamiaceae).Listi so podolgovato okrogli, na zgornji strani belo klobučevinasti, na spodnji strani pa gladki in na robovih uviti. Cvetovi so modro vijoličasti ali svetlo rdeči in rastejo v šopih. Najpomembnejši proizvod iz timijana je eterično olje, ki vsebuje 50 % timola. Uporablja se pri vnetjih dihal, saj topi sluz. Uporablja se tudi za razkuževanje, kopeli, polive ... Druga ljudska imena so: materna dušica, materin dušek, duša, babja dušica, bukvica, dušek, dušje, mačešica, materinka, timas, popovec, preprišč, prprišč, prežilka ... Čas nabiranja je od junija do septembra.   Foto: Herbessa   Materina dušica - rastišče in zgodovina Njegova domovina so skalnate, . . .

Malinjak (znanstveno ime Rubus idaeus) je vrsta grmovnice s sadeži vijoličnordeče barve, ki jih imenujemo maline. Grmičevje ima bodice, ki so sicer majhne, lahko pa nam močno otežijo obiranje malin. Listopadni dvoletni grm z bledo zelenimi listi zraste do 2 m visoko. V drugem letu rasti se v češuljastih socvetjih razcvetejo beli cvetovi. Foto: lastna   Rastišče in zgodovina Malinjak je doma tako v Evropi kot tudi v Aziji.   Prva poročila o  zdravilnem učinku V ljudskem zdravilstvu so liste uporabljali tik pred porodnimi popadki in med njimi za spodbujanje maternice in pospeševanje poroda. Zunanje uporabljamo liste za lajšanje očesnega vnetja, razdražene kože, celjenje ran in zmanjševanje belega toka. Maline delujejo kot adstringenti (krčijo tkivo) in pomagajo pri celjenju ran. To je najbrž posledica antocianinov,, . . .

Lučniki (Verbascum) so rod rastlin iz družine črnobinovk (Scrophulariaceae). V rod lučnikov spada okoli 360 vrst. Več vrst lučnikov se uporablja kot zdravilne rastline, in sicernavadni lučnik (Verbascum phlomoides), velecvetni lučnik (Verbascum densiflorum ali Verbascum thapsiforme) in drobnocvetni lučnik (Verbascum thapsus). Uporabni so predvsem cvetovi rastline, ki se nabirajo v suhem in sončnem vremenu od julija in septembra. Lučniki (Verbascum spp.) so zlahka opazne zdravilne rastline pokončne rasti z rumenimi cvetovi, razporejenimi ob koncu stebla. V toplih krajih zrastejo tudi do dveh metrov visoko. Ponekod imenujejo velecvetni lučnik tudi svečnik ali papeževa sveča. Velecvetni lučnik (»Verbascum«) je dvoletnica, ki zraste do 2 m visoko. Ima ravno, volnato in dlakavo steblo, ki se razveja v območju socvetij. Do 30 cm dolgi listi so debeli, po obeh ploskvah belkasto dlakavi, po steblu se razvrščajo premenjalno. Spodnji listi poganjajo iz pecljev, srednji in zgornji pa, . . .

Lipa spada pod družino lipovk (Tiliaceae) in je drevo, ki lahko zraste do 25 m, s strnjeno krošnjo ter razpokanim, sivorjavim lubjem. Listi so srčasti. Rumenkasto beli cvetovi se razvijejo v pakobulih. Foto: Herbessa   Navadna lipa - rastišče in zgodovina Lipa (Tilia platyphillos) in lipovec (Tilia cordata Mill) imata simbolni pomen za Slovence, je pa seveda tudi ena izmed zdravilnih rastlin, znana še posebej po okusnem lipovem čaju. Drevo raste na sončnih in pol sončnih legah, kjer ima dovolj zemlje za rast. Lipa cveti v drugi polovici junija medtem ko lipovec v prvi polovici julija. V zdravilstvu vrsta teh dveh dreves ni pomembna, saj imajo njune zdravilne učinkovine enak učinek.    Prva poročila o  zdravilnem učinku navadne lipe Botanično ime Tilia izhaja iz grške besede, . . .

Lapuh je trajna zel, ki ima močno koreniko in podzemne pritlike. Zgodaj spomladi se najprej pokažejo le belo-polstena, z luskolisti pokrita cvetna stebla. Visoka so kakšnih 10 do 15 cm in nosijo po en rumenocveten košek. Listi so med cvetenjem še v zemlji in se razvijejo šele, ko plodovi že dozorevajo. Pritlični listi so pecljati in podkvasti, so grobo nazobčani in na spodnji strani sivo-polsteni. Listi imajo rahel vonj in so trpkega, nekoliko grenkega in sluznatega okusa. Spodnja stran nežnih listov srčaste oblike je na gosto porasla s svilnatimi dlačicami. Cvetovi dišijo po medu in imajo listom podoben okus. Cveti marca in aprila.     Rastišče in zgodovina Lapuh ima rad zelo sončna, vendar vlažna, ilovnata tla, gole brežine ob železnicah in vodah. Na senčnih, . . .

Kopriva sodi med koprivovke ( družina Urticaceae). Zraste do 150 cm visoko in ima koreniko, ki prezimi. Raste po jasah in posekah, ob zidovih in na neobdelanih tleh. Velika kopriva opeče z dlačicami na listih, ki vsebujejo histamin in mravljično kislino. Kopriva potrebuje za rast tla z veliko dušika.   Foto: lastna Rastišče in zgodovina Velika kopriva raste po vsem svetu in od nekdaj so jo uporabljali za prehrano ljudi in tudi v medicinske namene. Izjemno je hranljiva in tudi zdravilna. Botanično ime koprive Urtica izvira iz latinskega izraza »urere«, kar pomeni skelenje. Ime se nanaša na skelenje kože, če se pri stiku s koprivo sprosti neškodljiv strup(predvsem iz mravljinčne kisline).V srednjem veku so jo polagali v seč bolnika za napovedovanje izida bolezni: če je dan, . . .

Prava kamilica spada v družino košaric ( Asteraceae) in je 20-40 cm visoka rastlina s pokončnim steblom, ki je na vrhu golo in razvejano. Listi so dvojno ali trojno naperjeni in imajo zelo ozke, bodičaste vrhove. Cvetni koški so ovršeni in imajo značilne bele jezičaste cvetove z rumeno sredino. Foto: lastna Rastišče in zgodovina Domovina kamilice je sredozemlje ali jugovzhodna Evropa, danes pa je razširjena že po vsem svetu. Največ je predelajo v Egiptu in Argentini.   Prva poročila o  zdravilnem učinku Kamilico so častili že stari Egipčani. Spada med devetera sveta zelišča.Raznovrstna uporaba kamilic je že splošno znana, zato najprej omenimo, da je njeno delovanje protivnetno, blaži krče, deluje proti napenjanju ter pospešuje celjenje. Brez kamilic si ni mogoče misliti zdravljenja katerekoli bolezni želodca, . . .

Islandski lišaj (znanstveno ime Cetraria islandica) je steljčnica iz družine parmelijevk, ki raste na visoko ležečih področjih, najpogosteje na gozdni meji in nad njo, kjer lahko prekriva velike strnjene površine. Lišaj požene do 10 cm dolge, razvejene in nakodrane steljke, ki ob pomanjkanju padavin otrdijo. Steljke se razvejajo na več ukrivljenih in nazobčanih krp, ki so po zgornji strani zelenkaste, sivo olivne, rjavkasto zelene ali zelenkasto sive barve, na spodnji strani pa so belo lisaste. Po vršičkih so raztresene posebne bradavičaste tvorbe rdečkaste barve. Spodaj je lišaj pogosto rdečkaste barve, odmrle rastline pa postanejo temno rjave. Zraste lahko do 12 centimetrov visoko.  Foto: lastna Rastišče in zgodovina Islandski lišaj raste na zakisani podlagi, zaradi česar izjemno dobro uspeva na kislih magmatskih pobočjih zahodne in severne Islandije, po kateri je dobil tudi ime., . . .

KRVENKA (Lythrum salicaria)   Botanični kartotečni list Navadna krvenka (Lythrum salicaria) je skromna rastlina, ki jo najdemo v obcestnih jarkih, celo na cestnih robovih, na delno ali zelo zamočvirjenih površinah in ob vodah, pusti pa se tudi delno potopiti, saj to ne moti njene rasti. Včasih je povsem nizke rasti, največkrat pa se razraste v zelo postavno rastlino, ki meri v višino tja do meter ali dva. Med rastjo se bogato razveja, podobno pa se zgodi tudi z njenim klasastim socvetjem, ki se odpira od spodaj navzgor. Z vijoličasto rdečo barvo pritegne našo pozornost že na daljavo. Le kdo bi se lahko ubranil tako močnih barv.   Rastišče in zgodovina Prav zaradi njene lepote so jo zanesli na drugo stran Atlantskega oceana, v Ameriko. Tam, . . .

ORANŽA META (Mentha species)   Je večletna rastlina (trajnica), ki lahko hitro podivja in se razraste, nekatere vrste zrastejo visoko tudi do 1 m. Steblo je zelene do temno rdečkaste barve. Cvetovi so škrlatno vijoličasti. Cveti od junija do avgusta. Ima aromatičen vonj in okus po mentolu. Iz nje delajo eterično olje, ki ga uporabljajo v zdravilne namene, v kozmetični in živilski industriji. Meta uporabni deli Uporabljamo sveže ali posušene liste. Le ti morajo biti nabrani poleti, tik pred cvetenjem ali v začetku cvetenja. Pri sušenju rastlin ne stiskamo in se izogibamo pogostim prestavljanjem. Lahko jo zamrznemo v ledene kocke. Pijte sveže pripravljeni napitek 3 do 4 krat na dan med obroki. Meta kulinarika Dodajamo jo poticam in pecivu. Tudi v juho, omake, skuto, želeje, . . .

Je večletna rastlina (trajnica), ki lahko hitro podivja in se razraste, nekatere vrste zrastejovisoko tudi do 1 m. Steblo je zelene do temno rdečkaste barve. Cvetovi so škrlatno vijoličasti.Cveti od junija do avgusta. Ima aromatičen vonj in okus po mentolu. Iz nje delajo eteričnoolje, ki ga uporabljajo v zdravilne namene, v kozmetični in živilski industriji. Foto: Herbessa Limona meta uporabni deli Uporabljamo sveže ali posušene liste. Le ti morajo biti nabrani poleti, tik pred cvetenjem ali vzačetku cvetenja. Pri sušenju rastlin ne stiskamo in se izogibamo pogostim prestavljanjem.Lahko jo zamrznemo v ledene kocke. Pijte sveže pripravljeni napitek 3 do 4 krat na dan medobroki. Limona meta kulinarika Dodajamo jo poticam in pecivu. Tudi v juho, omake, skuto, želeje in jajčne jedi. Iz njepripravljajo tople in, . . .

Je večletna rastlina (trajnica), ki lahko hitro podivja in se razraste, nekatere vrste zrastejovisoko tudi do 1 m. Steblo je zelene do temno rdečkaste barve. Cvetovi so škrlatno vijoličasti.Cveti od junija do avgusta. Ima aromatičen vonj in okus po mentolu. Iz nje delajo eteričnoolje, ki ga uporabljajo v zdravilne namene, v kozmetični in živilski industriji. Foto: Herbessa Jagodna meta - uporabni deli Uporabljamo sveže ali posušene liste. Le ti morajo biti nabrani poleti, tik pred cvetenjem ali vzačetku cvetenja. Pri sušenju rastlin ne stiskamo in se izogibamo pogostim prestavljanjem.Lahko jo zamrznemo v ledene kocke. Pijte sveže pripravljeni napitek 3 do 4 krat na dan medobroki.   Jagodna meta - kulinarika Dodajamo jo poticam in pecivu. Tudi v juho, omake, skuto, želeje in jajčne jedi. Iz nje, . . .

Je večletna rastlina (trajnica), ki lahko hitro podivja in se razraste, nekatere vrste zrastejo visoko tudi do 1 m. Steblo je zelene do temno rdečkaste barve. Cvetovi so škrlatno vijoličasti. Cveti od junija do avgusta. Ima aromatičen vonj in okus po mentolu. Iz nje delajo eterično olje, ki ga uporabljajo v zdravilne namene, v kozmetični in živilski industriji. Foto: Herbessa   Jabolčna meta uporabni deli Uporabljamo sveže ali posušene liste. Le ti morajo biti nabrani poleti, tik pred cvetenjem ali v začetku cvetenja. Pri sušenju rastlin ne stiskamo in se izogibamo pogostim prestavljanjem. Lahko jo zamrznemo v ledene kocke. Pijte sveže pripravljeni napitek 3 do 4 krat na dan med obroki.   Jabolčna meta kulinarika Dodajamo jo poticam in pecivu. Tudi v juho, omake, skuto,, . . .

Grenivka meta (Mentha species) je večletna rastlina (trajnica), ki lahko hitro podivja in se razraste, nekatere vrste zrastejo visoko tudi do 1 m. Steblo je zelene do temno rdečkaste barve. Cvetovi so škrlatno vijoličasti. Cveti od junija do avgusta. Ima aromatičen vonj in okus po mentolu. Iz nje delajo eterično olje, ki ga uporabljajo v zdravilne namene, v kozmetični in živilski industriji. Foto: Herbessa Grenivka meta uporabni deli Uporabljamo sveže ali posušene liste. Le ti morajo biti nabrani poleti, tik pred cvetenjem ali v začetku cvetenja. Pri sušenju rastlin ne stiskamo in se izogibamo pogostim prestavljanjem. Lahko jo zamrznemo v ledene kocke. Pijte sveže pripravljeni napitek 3 do 4 krat na dan med obroki. Grenivka meta kulinarika Dodajamo jo poticam in pecivu. Tudi v juho, omake, skuto,, . . .

Je večletna rastlina (trajnica), ki lahko hitro podivja in se razraste, nekatere vrste zrastejo visoko tudi do 1 m. Steblo je zelene do temno rdečkaste barve. Cvetovi so škrlatno vijoličasti. Cveti od junija do avgusta. Ima aromatičen vonj in okus po mentolu. Iz nje delajo eterično olje, ki ga uporabljajo v zdravilne namene, v kozmetični in živilski industriji. Foto: lastna Meta uporabni deli Uporabljamo sveže ali posušene liste. Le ti morajo biti nabrani poleti, tik pred cvetenjem ali v začetku cvetenja. Pri sušenju rastlin ne stiskamo in se izogibamo pogostim prestavljanjem. Lahko jo zamrznemo v ledene kocke. Pijte sveže pripravljeni napitek 3 do 4 krat na dan med obroki. Meta kulinarika Dodajamo jo poticam in pecivu. Tudi v juho, omake, skuto, želeje in jajčne jedi. Iz nje pripravljajo tople in hladne napitke., . . .

Slezenovec spada v družino slezenovk (Malvaceae). Je dvoletna ali trajna rastlina ki zraste od 30-120 cm visoko. Pokončna stebla so rahlo olesenela in pokrita z grobimi dlačicami. Listi imajo dolge peclje in so ledvičaste ali okrogle oblike. Cvetovi v šopih rastejo iz zalistja. So svetlo škrlatni s temnimi vzdolžnimi programi. Ko odcvetijo, se obarvajo modro. Čas cvetenja je od junija do oktobra. Foto: Herbessa Rastišče in zgodovina Divji slezenovec izvira iz južnoevropskega in azijskega prostora, danes pa ga najdemo skoraj po vsem svetu, na pobočjih, travnikih in ob poteh. Botanično ime izhaja iz izraza «malluah« za solato. Heziod ga omenja že 700 let pr. n. št. , antični grški in rimski zdravniki pa so poznali notranjo in zunanjo uporabo, vendar z deloma vprašljivimi indikacijami: Ksenokrat,, . . .

Drobnocvetni vrbovec (Epilobium parviflorum) – roza cvetovi v zalistjih zgornjih listov, premer cvetov 1,5-2,2 cm, štiri kratke brazde. Steblo zgoraj je kratkodlakavo. Spodnji listi nasprotni, srednji in zgornji premenjalni, 3-7 cm dolgi. Raste na nabrežjih, mokrih robovih gozdnih poti, občasno poplavljenih predelih. Cveti od junija do septembra, zraste 20 – 80 cm visoko. Še najlažje ga opazimo zaradi njegovih podolgovatih semenskih strokov, ki se potem razprejo in pokažejo se majhna semena z belimi, bombažu podobnimi laski. Prav ti stroki z laski so bistveno bolj opazni kot njegovi skromni rožnati cvetovi. Uporaben za zdravilne namene. Foto: Herbessa Rastišče in zgodovina Drobnocvetni vrbovec uspeva na bolj ali manj stalno vlažnih tleh, razmeroma bogatih z dušikom. Uspeva na svetlih krajih od nižin do gorskega pasu. Razširjen je po, . . .

Citronka ali citronska verbena je do meter in pol visok grm, doma v Severni in Južni Ameriki. V Evropo so jo konec 18. stoletja prinesli iz Čila. Ima dolge tanke liste, ki rastejo v skupinah po tri (od tod latinsko ime triphylla = trilistna) ali štiri in čudovito dišijo po limoni. Drobni belkasto rožnati cvetovi imajo štiri cvetne liste, iz njih pa se razvijejo mesnati plodovi.   Foto: lastna Rastišče in zgodovina Citronska verbena je doma v Severni in Južni Ameriki. V Evropo so jo prinesli iz Čila leta 1794. Citronka raste v lahkih, dobro odcednih tleh na sončnem rastišču. Potaknjence sadimo poleti.   Prva poročila o  zdravilnem učinku Znanstveniki so se v svojih raziskavah o učinkih citronke usmerili v glavnem na njene pomirjevalne lastnosti,, . . .

Bezeg spada v družino kovačnikovk (Caprifoliaceae). Je grm , ki zraste do 7 m visoko ali drevo z razprostrtimi vejami in razbrazdanim sivim lubjem. Rumenobeli cvetovi z močnim vonjem so razvrščeni v velikih kabulih. Sadeži so črnovijoličasti s krvavo rdečim sokom.    Foto: Herbessa   Bezeg - rastišče in zgodovina Bezeg raste v grmih, ki sežejo tudi do deset metrov visoko. Njihovi cvetovi so rumenkasto bele barve in imajo zelo značilen vonj, ki je tudi izjemno intenziven. Če boste v cvetove ugriznili, boste videli, da so grenki, plodovi, ki se iz njih razvijejo, pa sveži in surovi niso užitni. Njihov vonj in okus pa sta popolnoma drugačna. Bezeg načeloma cveti v juniju, jagode iz cvetov pa dozorijo nekje v septembru. V gozdu ga boste bolj, . . .

Artičoka sodi med košarice (Asteraceae). Je trajna osatasta rastlina z mogočnim do dva metra visokim steblom, ki je poraščeno z bodičastimi listi. Na vrhu se razvijejo kroglasti, bodičasti cvetni koši, ki jih obiramo pred cvetenjem. Rastlina cveti modrovijoličasto poleti in jeseni. Artičoka je zraven uporabe v zdravilne namene, tudi rastlina, ki jo v Sredozemlju cenijo kot delikateso. Foto: Herbessa Rastišče in zgodovina Ime artičoke izhaja iz mavrske besede »al-churchufa«, ki pomeni »užitna rastlina«. To je povsem res, saj jo uporabljajo in zaradi njenih zdravilnih lastnosti slavijo že od nekdaj. Ta sredozemska rastlina je bila zelo priljubljena že pri Starih Egipčanih, Grkih in Rimljanih. Tudi številne sodobne raziskave so potrdile njeno sposobnost zdravljenja jetrnih in prebavnih motenj. Artičoka ni uporabna samo v zdravilne namene, ampak tudi, . . .