Tinkture - skoncentrirana moč narave!

Manja Weingerl dne November 15, 2017

Uporaba zdravilnih rastlin ima velik pomen že skozi vse medicinske tradicije. Še pred slabimi dvesto leti so bila zdravilna sredstva narave edina zdravila, ki jih je imel človek na razpolago. Iz tega razloga, je človek skrbno preučeval njihov učinek, ga dokumentiral in razvijal. Tako so bile zdravilne rastline in vsa druga zdravilna sredstva ter predstave o vzrokih posameznih bolezni vedno tudi del splošnih spiritualnih in filozofskih nazorov vsakega obdobja in kulture.

 

Kaj so zdravila rastlinskega izvora

Zdravilo rastlinskega izvora je katero koli zdravilo, ki vsebuje izključno eno ali več rastlinskih snovi, enega ali več rastlinskih pripravkov ali kombinacija več rastlinskih snovi ali rastlinskih pripravkov. Med rastlinske pripravke sodijo sledeči: ekstrakcija, destilacija, stiskanje, frakcioniranje, čiščenje, koncentracija ali fermentacija. Pri tem nastanejo zdrobljene ali prašnate rastlinske snovi, tinkture, izvlečki, eterična olja, iztisnjeni sokovi ali predelani izločki rastlin.

Tokrat se bomo  bolj posvetili eni izmed njih-tinkturi oz terjaku.

Tinkture so alkoholni izvlečki drog, z vonjem, barvo in okusom po drogah, iz katerih so pripravljeni. Zaradi uporabe različnih ekstrakcijskih medijev (večinoma 70, 50, 40 in 30-odstotnega etanola, v ljudskem zdravilstvu se uporablja dobro sadno žganje) in daljšega časa ekstrakcije, je obseg ekstrakcije učinkovin iz droge večji. Tako imajo tinkture dosti močnejši učinek kot čaji in jih zato tudi uporabljamo v manjših količinah. Tinkture uporabljamo tako zunanje, kot tudi notranje.

Za tinkture (in terjake) je zelo pomemben napotek, da se držimo predpisanih navodil uporabe. Predpisanih količin v želji po hitrejšem rezultatu na lastno pest ne prekoračujemo, saj s tem dosežemo ravno nasproten učinek.

Tinktura pojem se uporablja za etanolni izvleček običajno iz ene (ali največ parih) rastlinskih drog.

Terjak je pojem, ki se danes uporablja za »kompleksne« izvlečke iz večjega števila rastlinskih drog oz. tudi za »tinkture v tinkturah«. Beseda terjak (theriac, theriaca) izvira iz grškega izraza θηριακή ( thēriakē ) še iz časa 1. stol. in je prvotno pomenil nekakšen »medicinski zvarek«, ki je ščitil proti vsem možnim strupom.

 

Tinktura ameriški slamnik - HerbessaTinktura za boleče vneto grlo - HerbessaTinktura proti vsakodnevnemu stresu - HerbessaTinktura iz slovenskega česna

S  kraljem Mithridates VI Pontus se po  legendi začne  zgodovina terjaka, z njegovimi številnimi poskusi na zapornikih, ki so ga na koncu pripeljali do tega, da je vse učinkovite protistrupe združil v eno samo tinkturo – theriaca mithridatium – menda tako učinkovito, da ob zasedbi Rimljanov zaradi svoje imunosti ni mogel poseči po strupu, temveč se je moral poslužiti meča.

Zdravnik Cesarja Nerona Andromaha  je mithridatium izpopolnil (menda po starodavnem egipčanskem kyphi receptu, uporabljenem za zdravilo) s čimer se je skupno število sestavin povzpelo na 64. Pravzaprav je vsaka starodavna kultura imela svoj »Theriace« (število sestavin je variiralo od 64 pa vse do 98), prav tako je tudi vsak znani zdravnik tistega časa sestavil terjak za svojega vladarja kot zdravilo proti vsem tegobam, ohranjajoč telo zdravo in vitalno.

Grški zdravnik Galen je eno celotno knjigo posvetil terjaku (Theriaké) in eden od njegovih pacientov, rimski cesar Mark Avrelij, naj bi ga  redno jemal vsaki dan.

Za zbiranje in fermentacijo vseh zelišč in drugih sestavin so bili potrebni meseci, za zorenje pa tudi leta, in posledično temu je bila proizvodnja pravega »theriaca« draga in na voljo le bogatim. Znan terjak – Theriaca andromachi Senioris (Beneška Melasa – Venice Treacle ) vsebuje 64 sestavin in farmacevti so ga prodajali še vse do leta 1884.

V več kot dvatisoč letih se je recept terjaka  močno spreminjal. Pripravljali so ga farmacevti zeliščarji s skrbno izbranih in originalnih zelišč vse do Benečanov, kateri so terjak pripravljali več kot štiristo let, skoraj do današnjih dni. Zadnja priprava terjaka je vpisana v italijanski Famakopeji in sega v čas pred prvo svetovno vojno, ko je postal bolj popularen in praktičen Aspirin.

Danes ni potrebe, da bi se ščitili pred namensko zastrupitvijo kot v času antike, vendar pa glede na obstoj »strupov okoli nas« in s tem posledično tudi v nas, ni nič manjša potreba po »kompleksnem rastlinskem zvarku«, ki telo ščiti pred raznimi toksini, pripomore k večji imunosti, ohranja telo vitalno ali pa pripomore k hitrejšemu okrevanju. Najbrž je tudi tu nastopil čas, da se ozremo v preteklost in uporabimo znanje, ki je utonilo v pozabo ter ga prilagodimo času in potrebam današnjega človeka.

Če malo pobrskamo po današnjih ponudnikih tinktur in terjakov, je mogoče opaziti, da večinoma prevladujejo dan danes tinkture. Pa si poglejmo katere so najpogostejše in  kakšna bi naj bila njihova funkcija.

Tinktura iz ameriškega slamnika bi naj krepila celoten imunski sistem, zlasti pred gripoznimi obolenji in virusi še posebej med temperaturnimi nihanji in spremembami letnih časov.

Ajdina tinktura bi se naj uporabljala za krčne žile, ožilje in otečene noge.

Tinktura iz artičoke se priporoča se za znižanje holesterola, spodbuja prebavo (umirja napenjanje), lajša težave pri obolenjih sečil.

Tinktura iz bele omele bi naj urejala krvni obtok in s tem tudi krvni tlak, pomaga pri artereosklerozi in šumenju v ušesih; izboljšuje delovanje žlez prebavnega sistema, žlezo ščitnice in trebušne slinavke; odpravlja zaprtje, napenjanje.

Tinktura iz bele vrbe bi naj pomagala proti prehladu, gripi in glavobolu.

Čemaževa tinktura bi naj telo čistila, pomagala pri slabokrvnosti in ožilju.

Česnova tinktura  pomaga pri zvišanemu holesterolu, visokemu  krvnemu tlaku in blagodejno vpliva na ožilje.

Tinktura iz črne detelje bi naj bila učinkovita pomoč pri meni in hormonskem neravnovesju.

Tinktura iz črnega oreha se uporablja za zatiranje parazitov in kandide ter pri želodčnih in črevesnih težavah. Uporablja se tudi kot posebna terapija proti raku.

Gabezova tinktura učinkuje na boleče sklepe in bolečine v mišicah.

Tinktura iz hermelike  bi se naj uporabljala pri bolečinah v želodcu in pri težavah z črevesjem.

Tinktura iz divjega kostanja bi naj bila koristna pri driski, glivicah in obolenju ven.

Koprivina tinktura bi naj pomagala pri slabokrvnosti,  zgagi, slabosti, prebavnih motnjah, želodčnih in jetrnih boleznih, pomagala odvajati vodo, zmanjšuje sečno kislino, blaži revmatske težave; pomirja živce, ugodno deluje na dihala. Zunanja uporaba: služi kot odlično sredstvo za masiranje lasišča, preprečuje izpadanje las in odpravlja prhljaj in blaži srbenje.

Melisina tinktura pri depresiji, živčnosti in občutku tesnobe.

Tinktura iz vrbovca se priporoča se za zdravljenje težav s prostato in pri raku na prostati; pri težavah z ledvicami in mehurjem.


To je le nekaj pogosto omenjenih tinktur iz množice , ki so na voljo na trgu. Če bi želeli opisati vse, bi bil seznam predolg, saj veste tako kot pravi  teta Pehta v filmu Kekec, »Za vsako bolezen raste rožica« in vsaka ta »rožca« se lahko znajde v tinkturah širom sveta in mogoče celo pri vas doma.

 

Tinkture - skoncentrirana moč iz narave! Glede na obstoj »strupov okoli nas« in s tem posledično tudi v nas, ni nič manjša potreba po »kompleksnem rastlinskem zvarku«, ki telo ščiti pred raznimi toksini, pripomore k večji imunosti, ohranja telo vitalno ali pa pripomore k hitrejšemu okrevanju (KLIK ZA NAŠO PONUDBO).

 

Vir:

Wikipedia.Tinktura.Pridobljeno dne 14.11.2017 z https://sl.wikipedia.org/wiki/Tinktura

Salvix.Pridobljeno dne 14.11. 2017 z  http://www.salvix.si/fitoterapija-veda-o-zdravilnih-rastlinah/tinkture-in-terjaki-theriaca/

NAZAJ NA VRH