Žajbelj (Salvia officinalis) - bogata zgodovina v ljudskem zdravilstvu

Žajbelj (znanstveno ime Salvia officinalis) je droben vedno zeleni pol grmiček z olesenelimi stebli, sivkastimi listi in modrimi do škrlatnimi cvetovi. Spada v družino ustnatic (Lamiaceae). Doseže višino do 40 cm in ima številna stebla. Listi so eliptični, na krakih pecljih ali pa sedeči. Vsi nadzemni deli so prerasli z dlakastimi žlezicami, ki izločajo eterično olje - to rastlino varuje pred izsušitvijo v močnih poletnih pripekah. Ima svetlo vijoličaste cvetove, kateri se na koncu stebla zbirajo v rahel grozd.

Foto: Herbessa

Žajbelj - rastišče in zgodovina

Izvira iz južne Evrope in Sredozemlja. Žajbelj ima rad sončno lego, glede tal ta rastlina ni izbirčna, najraje pa ima lahka, suha, alkalna ter dobro odcedna tla. Občutljiv je na veter ter mraz. Najdemo ga po suhih predelih južne Evrope ter po obrežjih Sredozemskega morja. Pri nas ga lahko podivjanega zasledimo v obmorskih krajih na suhih in kamnitih tleh, oz. gojenega na domačih vrtovih in gorah. Skozi čas je žajbelj veljal za rastlino, ki človeku lahko povrne nesmrtnost. Zato je bil vedno visoko cenjen - na Kitajskem, v Perziji ter ponekod v Evropi so govorili, da se ljudje, ki v svojem vrtu gojijo žajbelj, ne morejo postarati. O visoki ceni žajblja priča že dejstvo, da so morali nizozemski trgovci plačati za en zabojček žajblja toliko, kot za tri zabojčke kitajskega čaja. Tudi samo latinsko ime, 'salvia' iz latinske besede 'salvere', kar pomeni rešiti oz. zdraviti, nakazuje na globoko spoštovanje Rimljanov do te zdravilne rastline. Za njih je bilo že samo spravilo žajblja posvečen obred, pri katerem so morali nabiralci biti oblečeni v bele tunike, ter bogovom žrtvovati kruh in vino. Najverjetneje je v 6- stoletju pripotoval v prtljagi benediktinskih menihov prek Alp v srednjo Evropo. Po osebnem priporočilu Karla Velikega so odtlej žajbelj vzgajali na samostanskih vrtovih.

Prva poročila o  zdravilnem učinku žajblja

Za Rimljane je bil žajbelj sveta rastlina, njegovo nabiranje pa povezano s številnimi obredi. Grki so žajbelj uporabljali pri kačjih ugrizih. Ta rastlina ima v ljudskem zdravilstvu zares bogato zgodovino. V ljudski medicini je žajbelj znan po tem, da blaži krče in zapira; zaradi teh lastnostih se uporablja tudi pri menstrualnih težavah, pri močnem potenju, pretiranem izločanju sline, pri krvavitvah iz dlesni. Odlično deluje tudi na ženske genitalije, saj krepi maternico in ureja menstruacijo. Je ena izmed redkih rastlin, ki imitirajo delovanje estrogena. Laična medicina ga uporablja tudi za blaženje težav v klimakteriju, saj njegove sestavine spodbujajo izločanje estrogena; ugodno vpliva tudi na vročinske valove v menopavzi, ki jih veliko žensk zelo težko prenaša. Žajbelj ohranja vitalnost spolnih organov in ob rednem pitju odličnega čaja lahko »odloži« prezgodnjo menopavzo.

Foto: Herbessa

Žajbelj - uporabni deli in sestavine

Za zdravilno uporabo so primerni sveži ali posušeni listi in njihovi pripravki. Najpomembnejše farmakološko učinkovite sestavine so čreslovine in triterpeni, pa tudi eterično olje z glavnimi učinkovinami tujonom, cineolom in kafro. Žajbljev čaj zdravi vnetja dlesni, ustne votline in žrela, pomirja, omejuje potenje in ugodno vpliva na želodec in črevesje. Eterično olje razkužuje in lajša krče, čreslovina povečuje učinek proti driskam.

Sestavine njegovega eteričnega olja delujejo proti bakterijam, glivicam in virusom, je odlično razkužilo za vnetje v ustni votlini. Blagodejni vplivi žajblja so znani tudi pri prehladnih obolenjih, saj pomaga premagovati težave dihalnih poti. Za dezinfekcijo grgramo rahlo mlačen čaj. Žajbelj naj bi pomagal tudi bolnikom s sladkorno boleznijo. Uživanje žajbljevega čaja naj bi vplivalo na vrednost glukoze na tešče, prav tako pa naj bi ga tudi sicer uporabljali za zniževanje vrednosti krvnega sladkorja pri ljudeh, ki so podvrženi tveganju za nastanek sladkorne bolezni tipa 2. Uživanje žajblja naj bi bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo pomagalo pri izboljševanju zmožnosti pomnjenja in procesiranja informacij.

Foto: Herbessa

Razvrstitev in znanstveno potrjena uporabnost žajblja

• Po pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je uvrščen v kategorijo H, ko se uporablja v vodnem izvlečku ali kot začimba in v kategorijo Z kot etanolni izveček.

• ESCOP priporoča uporabo žajblja pri funkcionalnih motnjah prebavnega trakta, pri povečanem znojenju, pa tudi pri vnetjih ustne sluznice in žrelne votline. Pri zdravljenju vnetja ustne in žrelne votline se dopolnjujejo sestavine žajblja z različnimi učinki: eterično olje deluje antimikrobno, ursolna kislina zavira razvoj vnetij, čreslovine pa krčijo rano. Žajbelj vsebuje tudi majhne količine grenčičnih snovi, ki spodbujajo tek in delovanje prebavil. Izločanje znoja zavirajo čreslovine. To so v zadnjih letih potrdili s klinično raziskavo.

Žajbelj - kontraindikacije

Žajbljevih listov in njihovih pripravkov ne uživajte med nosečnostjo ali v času dojenja. Ker žajbelj zavira tvorbo mleka, naj doječe matere ne uživajo večjih količin.

Viri:

Gruenwald, Joerg. Zelena lekarna/Joerg Gruenwald, Christof Janicke; ( prevedla Irena Madric, Andrej Rosina).-2. ponatis.-Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014

Naravna zdravila/ (prevedla Marjana Samide).-Ljubljana: Mladinska Knjiga, 2007

Möhring, Wolfgang. Zdravilna moč čajev/ Wolfgang Möhring; (prevod Ernest Jeler, Boris Turk´.-Ljubljana: Prešernova družba, 2003.- (Zbirka Za dober dan)

Bodi eko. Prvi slovenski eko portal. https://www.bodieko.si/

Zdrav planet. Blog o zdravem, dobrem, lepem. http://zdravplanet.blogspot.si/