Žajbelj (Salvia officinalis) je aromatičen zimzelen polgrmiček iz družine ustnatic, ki je že stoletja cenjen kot začimba, čajna rastlina in pomemben del ljudskega zeliščnega izročila.
Žajbelj, z znanstvenim imenom Salvia officinalis, je droben vednozeleni polgrmiček z olesenelimi stebli, sivkastimi listi in modrimi do škrlatnimi cvetovi. Spada v družino ustnatic (Lamiaceae). Doseže višino do 40 cm in ima številna stebla.
Listi so eliptični, na kratkih pecljih ali sedeči. Vsi nadzemni deli so prerasli z dlakastimi žlezicami, ki izločajo eterično olje. To rastlino varuje pred izsušitvijo v močnih poletnih pripekah. Ima svetlo vijoličaste cvetove, ki se na koncu stebla zbirajo v rahel grozd.
Foto: Herbessa
Žajbelj - rastišče in zgodovina
Žajbelj izvira iz južne Evrope in Sredozemlja. Rad ima sončno lego, glede tal pa ni posebej izbirčen. Najraje uspeva v lahkih, suhih, alkalnih in dobro odcednih tleh. Občutljiv je na veter in mraz.
Najdemo ga po suhih predelih južne Evrope in ob obrežjih Sredozemskega morja. Pri nas ga lahko podivjanega zasledimo v obmorskih krajih na suhih in kamnitih tleh, pogosto pa ga gojimo tudi na domačih vrtovih.
Skozi čas je žajbelj veljal za rastlino, ki je bila izjemno cenjena. Na Kitajskem, v Perziji in ponekod v Evropi so govorili, da se ljudje, ki v svojem vrtu gojijo žajbelj, ne morejo postarati. O njegovi visoki ceni priča tudi podatek, da so morali nizozemski trgovci za en zabojček žajblja plačati toliko kot za tri zabojčke kitajskega čaja.
Tudi latinsko ime Salvia, iz latinske besede salvere, kar pomeni rešiti oziroma zdraviti, nakazuje na globoko spoštovanje Rimljanov do te rastline. Zanje je bilo že samo spravilo žajblja poseben obred, pri katerem so morali biti nabiralci oblečeni v bele tunike ter bogovom žrtvovati kruh in vino. Najverjetneje je žajbelj v 6. stoletju pripotoval v prtljagi benediktinskih menihov prek Alp v srednjo Evropo. Po osebnem priporočilu Karla Velikega so ga nato vzgajali na samostanskih vrtovih.
Prva poročila o uporabi žajblja
Za Rimljane je bil žajbelj sveta rastlina, njegovo nabiranje pa povezano s številnimi obredi. Grki so ga uporabljali v različnih domačih pripravkih, rastlina pa ima v ljudskem zdravilstvu zelo bogato zgodovino.
V ljudski medicini je bil žajbelj znan kot rastlina, ki se pogosto pojavlja v pripravkih za ustno votlino, grgranje, potenje in prebavne čaje. V izročilu se omenja tudi v povezavi z ženskimi obdobji, klimakterijem in drugimi telesnimi spremembami, vendar takšna uporaba zahteva zmernost in previdnost.
Foto: Herbessa
Žajbelj - uporabni deli in sestavine
Za zeliščno uporabo so primerni sveži ali posušeni listi in njihovi pripravki. Najpomembnejše sestavine so čreslovine in triterpeni, pa tudi eterično olje z glavnimi sestavinami, kot so tujon, cineol in kafra.
Žajbljev čaj se tradicionalno uporablja predvsem kot čaj ali poparek za grgranje in izpiranje ustne votline. Zaradi močnega aromatičnega okusa je žajbelj priljubljen tudi kot začimba, posebej v sredozemski kuhinji.
Sestavine eteričnega olja žajblja so bile pogosto predmet raziskav, predvsem v povezavi z mikroorganizmi, ustno votlino in prebavnim traktom. V ljudskem izročilu se žajbelj omenja tudi pri prehladnih obdobjih, ko se uporablja predvsem kot topel čaj ali poparek za grgranje.
V sodobnih raziskavah so preučevali tudi vpliv žajblja na različne telesne procese, vključno s presnovo in kognitivnimi funkcijami, vendar takšni pripravki niso nadomestilo za zdravniško obravnavo ali predpisano terapijo.
Foto: Herbessa
Razvrstitev in uporabnost žajblja
Po pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je žajbelj uvrščen v kategorijo H, kadar se uporablja v vodnem izvlečku ali kot začimba, in v kategorijo Z kot etanolni izvleček.
ESCOP priporoča uporabo žajblja pri funkcionalnih motnjah prebavnega trakta, pri povečanem znojenju ter pri vnetjih ustne sluznice in žrelne votline. Pri uporabi za ustno in žrelno votlino se dopolnjujejo različne sestavine žajblja: eterično olje, ursolna kislina in čreslovine.
Žajbelj vsebuje tudi majhne količine grenčičnih snovi, ki so povezane z njegovim značilnim okusom in uporabo v prebavnih čajnih mešanicah. Zaradi vsebnosti tujona pa je pri notranji uporabi pomembna zmernost.
Žajbelj - kontraindikacije
Žajbljevih listov in njihovih pripravkov ne uživajte med nosečnostjo ali v času dojenja. Ker žajbelj lahko zavira tvorbo mleka, naj doječe matere ne uživajo večjih količin.
Pri dolgotrajni uporabi, večjih količinah, uporabi etanolnih izvlečkov ali eteričnega olja je potrebna posebna previdnost. Žajbelj vsebuje tujon, zato notranja uporaba ni primerna za vsakogar. Pri zdravstvenih težavah, jemanju zdravil ali občutljivosti se je priporočljivo posvetovati s strokovnjakom.
Viri
Gruenwald, Joerg. Zelena lekarna / Joerg Gruenwald, Christof Janicke; prevedla Irena Madric, Andrej Rosina. 2. ponatis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.
Naravna zdravila; prevedla Marjana Samide. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Möhring, Wolfgang. Zdravilna moč čajev / Wolfgang Möhring; prevod Ernest Jeler, Boris Turk. Ljubljana: Prešernova družba, 2003.
Bodi eko. Prvi slovenski eko portal. https://www.bodieko.si/
Zdrav planet. Blog o zdravem, dobrem, lepem. http://zdravplanet.blogspot.si/
