Dišeča balzaminka (Tanacetum balsamita) je manj poznano zelišče z bogato zgodovino, izrazitim vonjem po meti in rahlo grenkasto noto.
Opis
Dišeča balzaminka (Tanacetum balsamita) spada med manj poznana zelišča, čeprav ima bogato zgodovinsko vrednost. Marsikje je znana tudi kot dišeči vratič, balzamita, ženska meta, marijine pleničke in še pod drugimi ljudskimi imeni.
Rastlina lahko zraste celo do metra in pol v višino. Ima velike podolgovate liste, ki po vonju spominjajo na meto s pridihom grenkaste note.
Foto: lastna
Od kod izvira ime vratič?
Ime izhaja iz grške besede athanatos, kar pomeni nesmrten. V starem Egiptu je bil vratič ena izmed sestavin olj in mazil za balzamiranje mrličev.
Kot zanimivost je v 1100 let starem načrtu samostana v švicarskem St. Gallenu zarisan velik prostor, namenjen prav tej rastlini. Ta načrt je kasneje uporabil Karel Veliki za zasaditev svojih vrtov.
Med vojno in v času kuge so vratič množično uporabljali kot insekticid in razkužilo. Prvič se je v kulinariki pojavil leta 1699, ko je John Evelyn opisal, da so ocvrti mladi listi, politi z vročim sladkanim pomarančnim sokom, izredno okusni.
V 16. stoletju je Gerard dišeči vratič omenil kot pomembno zelišče pri čiščenju in ohranjanju angleškega piva. Ime dišeči vratič je pridobil tudi zato, ker so ga izseljenci nosili v Ameriko kot dišeče knjižno znamenje v bibliji.
Uporaba dišečega vratiča
V ljudskem izročilu so dišeči vratič uporabljali zelo raznoliko. Povezovali so ga s prebavo, blagim diuretičnim delovanjem, občutkom sitosti in splošnim dobrim počutjem. Omenja se tudi v povezavi z glavoboli, migrenami, PMS in klimakterijem.
Tradicionalno so ga uporabljali tudi kot rahlo pomirjevalno zelišče, v nekaterih zapisih pa se omenja še pri notranjih zajedavcih. Zaradi izrazitega aromatičnega značaja so ga ljudje uporabljali tudi za izpiranje ustne votline in grla.
Dišeči vratič je naraven žvečilni gumi, hkrati pa odlična začimba za golaž. Mlade liste lahko uporabimo v juhah, solatah in celo slaščicah.
Najpogostejša oblika uporabe dišečega vratiča je čaj. Pripravimo ga tako, da eno do dve žlički dišečega vratiča prelijemo s skodelico vrele vode in pustimo stati deset minut. Nato precedimo in pijemo v majhnih požirkih.
Zunanje so dišeči vratič nekoč uporabljali v obliki mazil ali obkladkov, predvsem pri pikih žuželk, opeklinah, starih ranah in krastah.
Res škoda, da je ta nekoč zelo cenjena rastlina šla skoraj v pozabo.
