Njivska preslica (Equisetum arvense) je ena najstarejših rastlin na svetu, znana po značilnih členastih steblih in visoki vsebnosti kremenčeve kisline.
Opis
Preslica sodi v družino presličevk (Equisetaceae). V enem letu zraste v dveh različnih oblikah: marca in aprila se razvijejo rdečerjava ali rumena stebla z rjavimi listi. Na vrhovih se razvijejo trosovniki, iz katerih se raztresa zelen prah s sporami.
Maja in junija se pojavi sterilna poletna oblika.
Foto: Herbessa
Njivska preslica - rastišče in zgodovina
Njivska preslica raste na robovih travnikov in jarkov, na ledinah in pobočjih. Obstaja nevarnost zamenjave s strupeno močvirsko preslico, ki je sicer večja, vendar podobnega videza.
Njivska preslica sodi med najstarejše rastline na svetu, saj obstaja že 390 milijonov let. Nemško ime »Schachtelhalm« izhaja iz besed schachteln (zlaganje) in Halm (slamica), kar namiguje na to, da so posamezni členi votle preslice zloženi drug v drugega.
Botanični izraz Equisetum je sestavljen iz besed equus (konj) in saeta (ščetina), saj so bile rastline trde kot konjske ščetine. Zaradi te lastnosti in zaradi visoke vsebnosti kremenčeve kisline so rastlino uporabljali za čiščenje kositrne posode.
Zaradi kremenčeve kisline ima preslica posebno mesto tudi v zeliščarskem izročilu, saj jo ljudje povezujejo s kožo, lasmi, nohti, kostmi in zobmi. Že Dioskurid je zapisal, da so jo uporabljali pri izločanju seča, krvavečih ranah, kašlju, težki sapi in notranjih poškodbah.
Njivska preslica - prva poročila o uporabi
V ljudskem zdravilstvu so preslico uporabljali pri številnih tegobah, med drugim pri ledvicah, mehurju, močnejših krvavitvah, krhkih nohtih, izpadanju las, revmatskih obolenjih, protinu, čirih, oteklinah, zlomih in ozeblinah.
Sebastian Kneipp je njivsko preslico cenil kot rastlino, ki jo je povezoval s kašljem, bronhialnimi in pljučnimi težavami. Že rimski zdravnik Galen je priporočal uporabo preslice, zato se je njivska preslica razširila po številnih kulturah kot ljudska rastlina za ledvice, mehur, sklepe in kožo.
Kitajci njivsko preslico tradicionalno uporabljajo v povezavi z vročino, očmi, oteklinami in hemoroidi.
Foto: Wikipedia
Uporabni deli in sestavine njivske preslice
Za zeliščarsko uporabo so primerni posušeni nadzemni deli, nabrani poleti. Farmakološko zanimive sestavine zeli preslice so flavonoidi, derivati kavne kisline, kremenčeva kislina in piridinski alkaloidi.
Razvrstitev in uporabnost njivske preslice
Po pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je njivska preslica uvrščena v kategorijo H.
ESCOP priporoča notranjo uporabo preslice pri posttravmatskih in statičnih edemih, za terapijo z izpiranjem pri bakterijskih in vnetnih boleznih sečnih izvodil ter pri ledvičnem pesku. Zunanjo uporabo priporoča pri ranah, ki se slabo celijo.
Učinek pri sečnih izvodilih in ledvičnem pesku se v literaturi povezuje predvsem z boljšim izpiranjem. Spodbujanje celjenja ran je lahko povezano s krčilnim učinkom kremenčeve kisline. Poleg tega se zel preslice tradicionalno povezuje z veznim tkivom in presnovo kože.
Pri poskusih na živalih so raziskovali tudi učinek sproščanja krčev.
Kontraindikacije
O uporabi zeli preslice med nosečnostjo ali v času dojenja ni ustreznih znanstvenih izsledkov. Pri edemih, ki so posledica omejenega delovanja srca ali ledvic, zeli preslice ne uporabljajte.
Viri
Gruenwald, Joerg. Zelena lekarna / Joerg Gruenwald, Christof Janicke; prevedla Irena Madric, Andrej Rosina. 2. ponatis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.
Naravna zdravila; prevedla Marjana Samide. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Möhring, Wolfgang. Zdravilna moč čajev / Wolfgang Möhring; prevod Ernest Jeler, Boris Turk. Ljubljana: Prešernova družba, 2003.
Bodi eko. Prvi slovenski eko portal. https://www.bodieko.si/
Zdrav planet. Blog o zdravem, dobrem, lepem. http://zdravplanet.blogspot.si/
