Navadni pljučnik (Pulmonaria officinalis) je gozdna trajnica s pegastimi listi in cvetovi, ki se iz rožnatih tonov postopoma obarvajo modro-vijolično.
Opis
Navadni pljučnik (Pulmonaria officinalis) je zelnata trajnica iz družine srhkolistovk (Boraginaceae), ki je dokaj razširjena v Evropi. Ima pegaste, dlakave liste, spomladi pa odpre sprva rožnate cvetove, ki pozneje postanejo vijolične barve.
Pritlični listi imajo srčasto ali jajčasto obliko, so grobi in nedeljeni ter se izrazito zožijo v pecelj. So rumenozeleni, prisotne pa so tudi okrogle, pogosto ostro zamejene bele lise oziroma pege.
Zgornja stran lista je gosto pokrita s kratkimi papilami, torej drobnimi izboklinami različnih oblik iz listne povrhnjice. Prisotne so še ščetinaste dlake in redki žlezni laski; dlake in laski se nahajajo tudi na steblu. V višino zraste okoli 15 cm. Je polsenčna vrsta.
Cvetovi so zvezdasti z razprostrtim robom in so sestavljeni iz petih zraslih venčnih listov. Cvet je sprva obarvan rdečkasto, nato pa se zaradi spremembe pH vrednosti rastlinskih barvil, imenovanih antociani, obarva modro-vijolično. Cveti od marca do maja.
Foto: Herbessa
Pljučnik - rastišče in zgodovina
Navadni pljučnik je razširjen po mnogih deželah Evrope, na zahodu do Ardenov, na severu do Nizozemske, Danske in osrednje Švedske. Na Norveškem je odsoten, na Britanskem otočju pa je naturaliziran.
Na vzhodu sega njegov življenjski prostor do osrednje Rusije in Kavkaza, na jugu pa do severnega Balkana in osrednje Italije. Raste po vsej Sloveniji.
Tipičen življenjski prostor obsega svetle listnate in mešane gozdove, na primer bukov gozd, ter gozdne robove, planjave, rečna nabrežja in gorske travnike do 1.300 m nadmorske višine. Na jugu je pogostejši kot na severu. Raste na svežih in vlažnih, s hranili bogatih karbonatnih, ilovnatih ali glinenih tleh.
Foto: Herbessa
Prva poročila o uporabi pljučnika
V ljudskem zdravilstvu se navadni pljučnik že od nekdaj uporablja predvsem v povezavi z dihali. To izhaja tudi iz tako imenovane doktrine znakov, po kateri so rastline, ki so bile podobne določenim delom telesa, povezovali z uporabo za te dele telesa.
Zaradi sestavin, kot so silicijeva kislina, saponini, tanini in minerali, se pljučnik v zeliščarskem izročilu omenja pri kašlju, razdraženem grlu in dihalnih poteh.
Pljučnik - uporabni deli in sestavine
Uporabni so listi in cvetovi rastline, ki jih je treba posušiti. Pljučnik vsebuje tanine, saponine, kremenčevo oziroma silicijevo kislino, vitamin C in flavonoide.
V ljudskem izročilu se pripravki iz pljučnika povezujejo predvsem z dihali, hripavostjo, razdraženim grlom, sluznicami in kašljem. Zaradi vsebnosti sluzi ga tradicionalno omenjajo pri občutku razdraženega grla in bronhialnih težavah.
V zeliščarski uporabi se pljučnik omenja tudi pri podpori odvajanju vode iz telesa, pri negi sluznic, kože in manjših površinskih ran. Pri takšnih uporabah je potrebna zmernost in previdnost.
Razvrstitev in uporabnost pljučnika
Po pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je pljučnik uvrščen v kategorijo Z.
Pljučnik - kontraindikacije
Pljučnik lahko v manjših količinah vsebuje pirolizidinske alkaloide, zato je priporočljiva pazljiva uporaba. Pripravkov iz pljučnika ne uporabljajte predolgo; najbolje ne več kot osem dni zaporedoma.
Viri
Gruenwald, Joerg. Zelena lekarna / Joerg Gruenwald, Christof Janicke; prevedla Irena Madric, Andrej Rosina. 2. ponatis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.
Naravna zdravila; prevedla Marjana Samide. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Möhring, Wolfgang. Zdravilna moč čajev / Wolfgang Möhring; prevod Ernest Jeler, Boris Turk. Ljubljana: Prešernova družba, 2003.
Bodi eko. Prvi slovenski eko portal. https://www.bodieko.si/
Zdrav planet. Blog o zdravem, dobrem, lepem. http://zdravplanet.blogspot.si/
