Ognjič (Calendula officinalis) je sončna vrtna rastlina z rumenimi ali oranžnimi cvetovi, cenjena v ljudskem zeliščarstvu, kozmetiki in domačih pripravkih za nego kože.
Botanični opis
Ognjič sodi v družino košaric oziroma nebinovk (Asteraceae) in je večinoma enoletna, redkeje dvoletna rastlina. Zraste približno 30-50 cm visoko. Listi so podolgovati, rumeni ali oranžni cvetovi pa se pojavljajo od junija dalje.
Rastišče in zgodovina
Ognjič je doma v toplih sredozemskih krajih, danes pa se je udomačil skoraj povsod. Že stoletja ga gojijo kot okrasno vrtno rastlino. Stari Rimljani so iz njega pripravljali juho, ki so jo povezovali z boljšim razpoloženjem. Izvira iz južne Evrope in je sorodnik marjetice.
Prva poročila o uporabi
Ognjič je bil v antičnih kulturah poznan kot uporabna rastlina, barvilo in začimbnica. Od poznega srednjega veka se je uveljavil tudi v Evropi, kjer je postal pogost del samostanskih in domačih vrtov.
Uporabni deli in sestavine
Za pripravke uporabljamo predvsem ognjičeve cvetove, ki jih nabiramo od junija do oktobra ob lepem vremenu. Cvetove nato posušimo in jih hranimo v zaprtih steklenih kozarcih.
Ognjič vsebuje flavonoide, eterično olje, triterpene in druge rastlinske snovi. V ljudskem izročilu je najbolj znan kot rastlina za zunanje pripravke, predvsem mazila, olja, tinkture, obkladke in kopeli za nego kože.
Ognjičevi pripravki se tradicionalno uporabljajo pri negi suhe, občutljive ali razdražene kože. Pogosto ga najdemo v mazilih, balzamih, kremah in drugih kozmetičnih izdelkih. Zaradi nežnega značaja je priljubljen tudi v izdelkih za vsakodnevno nego.
Ognjičev čaj oziroma poparek se v ljudskem izročilu uporablja tudi za grgranje in izpiranje ustne votline. Pri močnejših vnetjih, ranah, opeklinah ali dolgotrajnih težavah pa takšni pripravki niso nadomestilo za zdravniško obravnavo.
Ognjičevo mazilo je zelo priljubljeno pri negi suhe kože, odrgnin in kože po sončenju. Pomembno pa je poudariti, da ognjičevo mazilo ni nadomestilo za ustrezno zaščito pred močnim soncem.
Razvrstitev in uporabnost
Po pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je ognjič uvrščen v kategorijo H.
ESCOP omenja predvsem zunanjo uporabo ognjiča pri pripravkih za kožo in sluznico. Njegove sestavine, med njimi flavonoidi in triterpeni, so zanimive tudi z raziskovalnega vidika.
Kontraindikacije
O uporabi med nosečnostjo in v času dojenja ni dovolj ustreznih znanstvenih izsledkov. Notranjo uporabo ognjičevih pripravkov izvajajte le po posvetu z zdravnikom ali usposobljenim strokovnjakom.
Pri alergiji na rastline iz družine nebinovk oziroma košaric je potrebna previdnost.
Viri
Gruenwald, Joerg. Zelena lekarna / Joerg Gruenwald, Christof Janicke; prevedla Irena Madric, Andrej Rosina. 2. ponatis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.
Naravna zdravila; prevedla Marjana Samide. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Möhring, Wolfgang. Zdravilna moč čajev / Wolfgang Möhring; prevod Ernest Jeler, Boris Turk. Ljubljana: Prešernova družba, 2003.
Bodi eko. Prvi slovenski eko portal. https://www.bodieko.si/
Zdrav planet. Blog o zdravem, dobrem, lepem. http://zdravplanet.blogspot.si/
