Nimate izdelkov v nakupovalnem vozičku.
Pegastemu badlju rečemo tudi Marijin osat, kar izvira iz legende. Ta govori, da naj bi Devica Marija iskala miren kraj za dojenje otroka. Marijin osat je to opazil in zaščitil mater in otroka z listi. Nekaj kapljic mleka je padlo na liste in zato imajo listi danes bele lise in črte.
Pegasti badelj spada med nebinovke (Asteraceae). Je velika rastlina, ki zraste med 70 in 150 cm. Ima pokončno steblo, belo lisaste podolgovate liste z rumenimi bodicami na robovih. Cvetovi so škrlatno rdeče barve. Rastlina cveti od junija do septembra.
Že v šestnajstem stoletju so ugotovili, da uporaba pripravkov iz pegastega badlja ugodno vpliva na jetra. Danes kot drogo za izdelavo zdravilnih pripravkov uporabljamo plod pegastega badlja (Cardui mariae fructus), ki mu odstranimo kodeljico (papus).
Učinkovina, ki pripisuje pegastemu badlju tako močan zdravilni učinek je Silimarin. Silimarin je sestavljen iz štirih učinkovin: silibinina, izosilibinina, silidianina in silikristina. Poleg teh učinkovin, ki jih je od 2 do 3 %, plod vsebuje še od 15 do 30 % maščobnih olj in 20 do 30 % beljakovin. Največja koncentracija silimarina je prav v beljakovinski plasti semenske ovojnice.
Foto: Herbessa
Pegasti badelj je ena redkih zdravilnih rastlin, ki jih lahko uporabljamo za lajšanje težav pri boleznih jeter. Flavonoidi, kamor spadajo tudi flavolignani, učinkovine v plodu pegastega badlja, v rastlinah opravljajo tudi varovalno vlogo. Kot antioksidanti jih varujejo pred prostimi radikali, katerih nastanek povzročijo ultravijolični žarki.
Prve raziskave pegastega badlja so začeli izvajati pred dobrimi 40 leti na živalih. Leta 1980 pa so ugotovili, da silimarin ne učinkuje le preventivno, temveč tudi pospešuje obnovo jetrnih celic in zdravljenje jeter po poškodbah zaradi virusov in strupenih snovi.
Današnje raziskave so potrdile naslednje učinkovine silimarina na vpliv jeter:
Flavonoidi lovijo proste radikale in preprečujejo poškodbe jetrnih celic zaradi snovi, ki pri presnovi v jetrih povzročajo nastanek prostih radikalov.Takšen primer so klorirani ogljikovodiki (ogljikov tetraklorid, trikloroetilen, diklorometan), s katerimi se pogosto srečamo v kemičnih čistilnicah in v industriji barv in lakov. Silimarin naj bi tudi ščitil jetrne celice v primeru tako imenovanega oksidativnega stresa, stanja, pri katerem pride do močno povečanega nastanka kisikovih prostih radikalov. Med snovmi, ki tak stres povzročijo, so poleg že omenjenih kloriranih ogljikovodikov še alkohol in zelo znan in uporabljan analgetik in antipiretik paracetamol. Paracetamol je učinkovito in varno zdravilo, ki ga vsak dan uporabljamo za lajšanje različnih bolečin in povišane telesne temperature, pri veliki prekoračitvi odmerka pa lahko povzroči poškodbo jeter. (dr. Aleš Mlinarič, mag. farm., Mariborske lekarne).
Silimarin stabilizira membrano jetrnih celic in preprečuje vstop strupenih snovi v celico.
Silimarin pospešuje sintezo beljakovin v jetrnih celicah in pripomore k obnovi poškodovanih celic. Domnevajo, da naj bi bil ta učinek pomemben pri zdravljenju poškodb jeter zaradi nekaterih strupov.
Raziskovali so tudi vpliv silimarina na okrevanje po boleznih jeter, kot je virusni hepatitis. Zdravniki svetujejo jemanje silimarina pri okrevanju po prebolelem virusnem hepatitisu.
V našem okolju, ki je naklonjeno uživanju alkohola, so pogosta tudi obolenja jeter, ki jih povzroči kronično uživanje alkohola. Pri tem je zelo pomembno poudariti, da jemanje silimarina ni smiselno, če bolnik še vedno uživa alkohol.
Silimarin preprečuje pretvorbo zvezdastih hepatocitov v cirotične celice. Nekateri avtorji so mnenja, da jemanje silimarina pri cirozi vpliva tudi na zmanjšanje smrtnosti, vsekakor pa je priporočljivo, ker privede do izboljšanja merljivih dejavnikov (vrednosti jetrnih encimov, velikosti jeter, lastnosti jetrnega tkiva) ter kakovosti življenja bolnikov.
Foto: Herbessa
Zelo pomembna lastnost učinkovin v plodu pegastega badlja je, da tudi pri prevelikem odmerjanju ne povzročajo neželenih učinkov, razen blagih prebavnih motenj.
Pri nas v ponudbi:
