Rman (Achillea) je znana travniška rastlina iz družine nebinovk, prepoznavna po drobnih cvetnih koških, pernato deljenih listih in dolgi zgodovini uporabe v ljudskem zeliščarstvu.
Botanični opis
Rman, z znanstvenim imenom Achillea, je rod kritosemenk iz družine nebinovk, v katerega uvrščamo približno 85 danes opisanih vrst. Kot pri ostalih nebinovkah imajo predstavniki cvetove v koških, torej glavičastih socvetjih, ki so nadalje združeni v gosto češuljo.
Za rmane je značilno, da je venec jezičastih cvetov bolj ali manj okrogel, listi pa so pernato deljeni in na steblu nameščeni premenjalno. Koški so majhni. Cvetovi so lahko beli, rumeni, oranžni, rožnati ali rdeči.
Rastišče in zgodovina
Predstavniki rmana rastejo v Evropi in območjih Azije z zmernim podnebjem. Nekaj vrst raste tudi v Severni Ameriki.
Rod je dobil znanstveno ime po grškem mitološkem junaku Ahilu, ki naj bi po Iliadi z rmanom oskrboval rane svojih vojakov. Linne, ki je rod opisal, je uporabil tradicionalno ime, ki so ga hortikulturisti prevzeli iz grščine.
Nekatere vrste so znane po svoji tradicionalni uporabi v ljudskem zeliščarstvu, druge pa gojijo predvsem kot okrasne rastline.
Prva poročila o uporabi
Rman velja za klasično zeliščno rastlino. Že Dioskurid, Plinij in Hildegarda Bingenska so omenjali uporabo rmana v povezavi z ranami in obkladki. Lonicerus in Tabernaemontanus sta poleg tega opisovala tudi uporabo rmana pri pripravkih za tek in prebavo.
Po izročilu naj bi Ahil od kentavra Kirona, velikega poznavalca zelišč, izvedel za uporabo rmana. Prav ta zgodba je rastlini dala poseben simbolni pomen.
Uporabni deli in sestavine
Uporabljamo cvetove iz posušenih socvetij ter svežo ali posušeno zel. Značilne sestavine rmana so eterično olje, seskviterpenski laktoni, na primer ahilicin, ter flavonoidi.
V ljudskem zeliščarstvu se rman najpogosteje omenja pri čajnih mešanicah za prebavo, tek, napenjanje in ženske čaje. Zunanje se tradicionalno uporablja v kopelih, obkladkih in domačih pripravkih za kožo.
Zaradi eteričnih olj in drugih rastlinskih sestavin je navadni rman že dolgo cenjen kot vsestranska rastlina v ljudskem izročilu. V preteklosti so ga uporabljali tudi kot zelenjavo za prehrano ali kot aromatičen dodatek pri varjenju piva. Kot dodatek jedem in pijačam, predvsem žganim, se uporablja še danes.
Na vrtu lahko rman izboljša rast drugih rastlin, saj prispeva k pestrosti zasaditve, privablja koristne žuželke in je hkrati nezahteven za gojenje. Za okrasne namene so vzgojili že več barvnih sort in varietet.
Razvrstitev in uporabnost
Po pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je rman uvrščen v kategorijo H.
Uporaba cvetov in zeli rmana se tradicionalno omenja pri izgubi teka in prebavnih motnjah, zunanje pa v kopelih pri funkcionalnih težavah podtrebušja pri ženskah. Učinek sproščanja krčev, spodbujanja izločanja žolča in zaviranja vnetja je glede na sestavine verjeten, vendar znanstveno še ni neizpodbitno potrjen.
Kontraindikacije
Rmana ne uporabljajte pri alergiji na rastline iz družine nebinovk oziroma košaric. Pri nosečnosti, dojenju, jemanju zdravil ali redni uporabi večjih količin je priporočljiv posvet s strokovnjakom.
Viri
Gruenwald, Joerg. Zelena lekarna / Joerg Gruenwald, Christof Janicke; prevedla Irena Madric, Andrej Rosina. 2. ponatis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.
Naravna zdravila; prevedla Marjana Samide. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Möhring, Wolfgang. Zdravilna moč čajev / Wolfgang Möhring; prevod Ernest Jeler, Boris Turk. Ljubljana: Prešernova družba, 2003.
Bodi eko. Prvi slovenski eko portal. https://www.bodieko.si/
Zdrav planet. Blog o zdravem, dobrem, lepem. http://zdravplanet.blogspot.si/
