Melisa (Melissa officinalis) je nežna trajnica z značilnim limoninim vonjem, ki jo zeliščarsko izročilo že stoletja povezuje z umirjenostjo, prebavo in dobrim počutjem.
Opis
Melisa sodi med ustnatice (družina Lamiaceae). Je trajnica, ki zraste od 30 do 80 cm visoko, s pokončnim, razvejanim in skoraj golim steblom. Listi so ovalni, dolgi do 6 cm in široki do 5 cm.
Majhni, beli, ustnati cvetovi rastejo v navideznih vretencih v pazduhah zgornjih listov. Zaradi arome, ki spominja na limono, jo imenujemo tudi citronska melisa.
Foto: Herbessa
Rastišče in zgodovina
Melisa (Melissa officinalis L.) je zeliščna rastlina in začimba, ki uspeva v Sredozemlju, najbolje v vinorodnem podnebju. Samo ime je grškega izvora, saj melissa pomeni čebela. Rastlina je to ime dobila zaradi bogatih cvetov, na katerih se čebele rade pasejo.
Raste na suhih tleh, na sončni legi, na posekah in ob zidovih, kjer je zavarovana pred vetrom.
Prva poročila o uporabi
Meliso v zeliščarstvu uporabljajo že več kot dve tisočletji. Plinij v delu Naturalis historia in Dioskurid v delu Materia medica sta prva opisala uporabo melise, predvsem v povezavi s srcem in želodcem.
Zelo so jo cenili tudi srednjeveški arabski zdravniki, Hildegarda Bingenska in Paracelsus. Avicena je poudarjal njen vpliv na prebavni trakt, Jakob Theodor Tabernaemontanus pa je o listih melise zapisal, da pogrejejo želodec in spodbujajo prebavo, preženejo tesnobo in strah ter prinesejo vesele sanje.
Zdravljenja z meliso so se od arabskih zdravnikov naučili benediktinci in njeno uporabo preučevali v samostanih. Melisine kapljice oziroma karmeličansko žganje so postale znane po vsem svetu. V svet so ga začele pošiljati karmeličanke v Parizu leta 1611.
Sv. Hildegarda je o melisi zapisala: »Kdor jo uživa, se bo rad smejal, ker njena toplota zajame vranico in razveseljuje srce.«
Paracelsus pa je dejal: »Izmed vseh stvari, ki jih ustvarja zemlja, je melisa najboljša rastlina za srce.«
Uporabni deli in sestavine
Za zeliščarsko uporabo so primerni sveži ali posušeni listi melise.
V ljudskem izročilu se melisa najpogosteje povezuje z umirjanjem, sproščanjem, prebavo, tesnobo, živčno napetostjo in dobrim počutjem. Zaradi prijetnega limoninega vonja je priljubljena tudi v čajnih mešanicah, napitkih in domačih pripravkih.
Melisa vsebuje eterična olja in druge naravne spojine, zaradi katerih jo tradicionalno povezujejo s pomirjanjem, prebavo, vetrovi, krči in občutkom notranje napetosti.
V zeliščarski literaturi se omenja tudi v povezavi z virusi, predvsem pri zunanji uporabi ob herpesu na ustnicah. Raziskave so meliso preučevale tudi v povezavi z nemirom, spanjem, zbranostjo in nekaterimi nevrotransmiterji, vendar takšne uporabe zahtevajo previdno razumevanje in niso nadomestilo za strokovno obravnavo.
Razvrstitev in uporabnost
Po pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je melisa uvrščena v kategorijo H.
ESCOP priporoča notranjo uporabo pripravkov melise pri napetosti, nemiru in zmedenosti, pa tudi pri prebavnih motnjah, na primer pri lažjih želodčnih krčih. Zunanjo uporabo priporoča pri herpesu na ustnicah.
V zvezi z motnjami spanja so bile klinične raziskave opravljene predvsem za kombinacijo melise z baldrijanom ali drugimi zelišči. V raziskavah so preučevali tudi vpliv melise na viruse, vnetne procese, mikrobe in nekatere nevrotransmiterje.
Kontraindikacije
Kontraindikacije niso znane. Pri posebnih zdravstvenih stanjih, nosečnosti, dojenju ali rednem jemanju zdravil je priporočljiv posvet s strokovnjakom.
Viri
Gruenwald, Joerg. Zelena lekarna / Joerg Gruenwald, Christof Janicke; prevedla Irena Madric, Andrej Rosina. 2. ponatis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.
Naravna zdravila; prevedla Marjana Samide. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Möhring, Wolfgang. Zdravilna moč čajev / Wolfgang Möhring; prevod Ernest Jeler, Boris Turk. Ljubljana: Prešernova družba, 2003.
Bodi eko. Prvi slovenski eko portal. https://www.bodieko.si/
Zdrav planet. Blog o zdravem, dobrem, lepem. http://zdravplanet.blogspot.si/
