SLEZ (Althaea officinalis)

Slez sodi med slezenovke (družina Malvaceae) in je 60 do 200 cm visoko trajno zelišče. Glavno korenino ima vretenasto, močno razraščeno, belo in mesnato. Steblo je pokončno, malo ali nič razraščeno. Sivozeleni listi so kratkopecljati, debeli, po obeh straneh gosto mehkodlakavi. Beli ali svetlo rožnati cvetovi so 2 do 5 cm široki, združeni v malocvetne zalistne ali končne grozde. Plodovi so podobni plodovom slezenovca. Zunanja čaša sleza je iz 6 do 9, slezenovca pa iz 2 do 3 ovršnih (podpornih) listov.

Rastišče in zgodovina

Slez raste v naravi v toplejših delih Sibirije do Irske. V srednji Evropi in pri nas se goji tudi na vrtovih, od tam pa se je preselil tudi v naravo. Rad ima globoka in vlažna tla, zato ga v naravi najdemo na vlažnih travnikih, pašnikih in predvsem v nižinah. Že v antiki je bila slezova korenina zelo cenjena. Znameniti ljudski zdravnik Hufeland, ki je zdravil tudi Goetheja in Schillerja, je občudoval slezovo vrednost in ga uporabljal pri zdravljenju pljučnih bolezni. Znanstveno ime za navadni slez je »Althaea officinalis«. Kot zanimivost pa še to, althos v grščini pomeni »zdraviti«. V antičnih časih so ga uporabljali kot sladilo. Vsebuje 0, 2 g maščobe na 100 g in je skoraj brez holesterola.

Uporabni deli in sestavine

Nabiramo korenine, liste, cvetove. Korenine izkopljemo zgodaj spomladi ali po cvetenju v jeseni. Imajo svojevrsten, šibek vonj in so sluzaste. Cvetove nabiramo ob cvetenju. Listov ne smemo nabirati spomladi, ampak po cvetenju, ker takrat vsebujejo najmanj sluzi. Zdravilna sluz se namreč začne povečevati v listih šele po cvetenju. Slez vsebuje sluz, škrob, sladkor, pektin, čreslovino, mastno olje, asparagin, fosfor in jabolčno in salicilno kislino.

Preden se lotimo priprave, moramo vedeti, da rastlin, ki vsebujejo sluz, nikakor ne smemo popariti, kaj šele kuhati v vreli vodi. Slez varuje kožo pred dražljaji. V obliki čajev ga uporabljamo proti kašlju in prehladu ter proti vnetju ust in grla. Korenine in listi se uporabljajo za zdravljenje dihal, saj učinkovito delujejo na membrano, ki prekriva sapnik. Učinkovit je tudi pri želodčnih boleznih pa za prehlajena sečila. Koristimo ga tudi pri: težavah s kožo, driski, glavobolih, bruhanju.

To čudežno zelišče se uporablja tudi za kožo, za celjenje ran in opeklin pa tudi suhe in poškodovane kože. Slez koži pomaga, da se zaceli in deluje protibolečinsko. V nekaterih mrzlih državah ga uporabljajo kot zaščito proti mrazu.

Razvrstitev in znanstveno potrjena uporabnost

• Po pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je uvrščen v kategorijo H.
• Uporaba listov in korenin je priporočena pri vnetjih sluznice ust in žrela ter pri dražečem kašlju, Vsebovane sluznine blažijo draženje sluznice, pri poskusih na živalih pa tudi zavirajo vnetje.

Kontraindikacije

Nosečnice ga ne smejo jesti, prav tako se morate posvetovati s svojim zdravnikom, če jeste kakšna zdravila, saj zaradi svoje sestave lahko vpliva na samo absorpcijo le teh.

Viri:

Gruenwald, Joerg. Zelena lekarna/Joerg Gruenwald, Christof Janicke; ( prevedla Irena Madric, Andrej Rosina).-2. ponatis.-Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014

Naravna zdravila/ (prevedla Marjana Samide).-Ljubljana: Mladinska Knjiga, 2007

Möhring, Wolfgang. Zdravilna moč čajev/ Wolfgang Möhring; (prevod Ernest Jeler, Boris Turk´.-Ljubljana: Prešernova družba, 2003.- (Zbirka Za dober dan)

Bodi eko. Prvi slovenski eko portal. https://www.bodieko.si/

Zdrav planet. Blog o zdravem, dobrem, lepem. http://zdravplanet.blogspot.si/