Slez (Althaea officinalis) je trajnica iz družine slezenovk, znana po vsebnosti sluzi, zaradi katere je že dolgo cenjen v zeliščnem izročilu, predvsem v nežnih čajnih pripravkih.
Slez sodi med slezenovke, družino Malvaceae, in je 60 do 200 cm visoko trajno zelišče. Glavno korenino ima vretenasto, močno razraščeno, belo in mesnato. Steblo je pokončno, malo ali nič razraščeno.
Sivozeleni listi so kratkopecljati, debeli in po obeh straneh gosto mehkodlakavi. Beli ali svetlo rožnati cvetovi so 2 do 5 cm široki, združeni v malocvetne zalistne ali končne grozde. Plodovi so podobni plodovom slezenovca. Zunanja čaša sleza je iz 6 do 9, pri slezenovcu pa iz 2 do 3 ovršnih oziroma podpornih listov.
Rastišče in zgodovina
Slez raste v naravi od toplejših delov Sibirije do Irske. V srednji Evropi in pri nas se goji tudi na vrtovih, od tam pa se je preselil tudi v naravo. Rad ima globoka in vlažna tla, zato ga v naravi najdemo na vlažnih travnikih, pašnikih in predvsem v nižinah.
Že v antiki je bila slezova korenina zelo cenjena. Znameniti ljudski zdravnik Hufeland, ki je zdravil tudi Goetheja in Schillerja, je občudoval slezovo vrednost in ga uporabljal v svojih pripravkih. Znanstveno ime za navadni slez je Althaea officinalis. Kot zanimivost: althos v grščini pomeni zdraviti.
V antičnih časih so slez uporabljali tudi kot sladilo. Vsebuje zelo malo maščobe in je skoraj brez holesterola.
Uporabni deli in sestavine
Nabiramo korenine, liste in cvetove. Korenine izkopljemo zgodaj spomladi ali po cvetenju v jeseni. Imajo svojevrsten, šibek vonj in so sluzaste. Cvetove nabiramo ob cvetenju.
Listov ne nabiramo spomladi, ampak po cvetenju, ker takrat vsebujejo več sluzi. Slez vsebuje sluz, škrob, sladkor, pektin, čreslovino, mastno olje, asparagin, fosfor ter jabolčno in salicilno kislino.
Preden se lotimo priprave sleza, moramo vedeti, da rastlin, ki vsebujejo sluz, praviloma ne poparimo in jih ne kuhamo v vreli vodi. Slez se najpogosteje pripravlja kot hladen namok, saj se tako sluzi nežno izlužijo.
V ljudskem izročilu se slez uporablja predvsem v čajnih pripravkih za grlo, usta in dihalne poti, pa tudi v zunanjih pripravkih za nego kože. Zaradi vsebnosti sluzi je poznan kot nežna rastlina, ki se pogosto pojavlja v mešanicah za pomirjujoč občutek na sluznicah.
Razvrstitev in uporabnost
Po pravilniku o razvrstitvi zdravilnih rastlin je slez uvrščen v kategorijo H.
Uporaba listov in korenin se tradicionalno povezuje s pripravki za sluznico ust in žrela ter z nežnimi čajnimi mešanicami. Vsebovane sluznine ob stiku z vodo ustvarijo blag, sluzast pripravek, zaradi katerega je slez cenjen v zeliščarstvu.
Kontraindikacije
Nosečnice naj se pred uporabo sleza posvetujejo s strokovnjakom. Prav tako je priporočljiv posvet z zdravnikom, če jemljete zdravila, saj lahko zaradi vsebnosti sluzi vpliva na njihovo absorpcijo.
Pri rednem jemanju zdravil je dobro, da se slezovi pripravki uživajo z nekajurnim razmikom.
Viri
Gruenwald, Joerg. Zelena lekarna / Joerg Gruenwald, Christof Janicke; prevedla Irena Madric, Andrej Rosina. 2. ponatis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014.
Naravna zdravila; prevedla Marjana Samide. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Möhring, Wolfgang. Zdravilna moč čajev / Wolfgang Möhring; prevod Ernest Jeler, Boris Turk. Ljubljana: Prešernova družba, 2003.
Bodi eko. Prvi slovenski eko portal. https://www.bodieko.si/
Zdrav planet. Blog o zdravem, dobrem, lepem. http://zdravplanet.blogspot.si/
